Page 145 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 145
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
vilegij za nadaljnje podeljevanje licenc za poučevanje na vseh evropskih
univerzah brez dodatnega izpraševanja. Tako je diploma z ene priznane
evropske univerze veljala na vseh drugih univerzah v krščanskem svetu.
(Kramberger, 2009: str. 66.)
Za vmesni čas do današnjih agencij, ki akreditirajo (visokošolske) iz
obraževalne ustanove in programe, lahko sklepamo, da se je tradicija pri
znavanja s strani neuniverzitetnih avtoritet ohranila. Univerze so potre
bovale zavetnika oz. odobritev veljavnosti svojih diplom s strani zunanjih
avtoritet. Avtoritete pa so potrebovale izobražence, zato so podprle uni
verze. Sklepamo lahko, da je z nastankom nacionalnih držav odobritev
kurikula postajala vedno bolj zaprt postopek in je poudarjala tiste teme,
ki so bile pomembne za državo (jezik, zgodovino), v času razsvetljenstva, v
drugi polovici 18. stoletja, pa tudi naravoslovno tehnične znanosti. Zaradi
zelo različnih poti, ki so jih ubirali nacionalni kurikulumi do priznavanja,
se danes pojavljajo težave s skupnim priznavanjem obveznosti v bolonj
skem procesu. Do neke mere so se študijski programi lahko spet poenoti
li, vendar ne vsi (na primer študij nacionalnega jezika, ki ostaja skrb držav
in njihovih univerz).
Priznavanje univerz oziroma študijskih programov visokošolskih
ustanov s strani državnih avtoritet poznamo tudi danes. V Sloveniji akre
ditacije podeljuje Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NA
KVIS), ki je članica European quality assurance register for higher educa
tion (EQAR, Evropsko združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu),
European consortium for accreditation (ECA, Evropski konzorcij za
akreditacijo), Central and eastern European network of quality assurance
agencies in higher education (CEENQUA, Srednje- in vzhodnoevropsko
združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu), The international net
work for quality assurance agencies in Higher Education (INQAAHE,
Mednarodno združenje agencij za zagotavljanje kakovosti) ter Europe
an association for quality assurance in higher education (ENQA, Evropsko
združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu). Visokošolske institucije se
borijo za mednarodno primerljivost na nadnacionalni ravni, tudi če gre
samo za posamezna področja. Tak primer podeljevanja akreditacij za ožje
področje je European quality improvement system (EQUIS, Evropski sis
tem za izboljšanje kakovosti), ki je namenjen akreditaciji poslovnih šol.
Sistem mednarodnega (so)financiranja
V literaturi se redkeje omenja tudi sistem mednarodnega (so)financiran
ja v srednjem veku. Financira se lahko dele (mobilnost, program, admi
nistracijo, infrastrukturo idr.) ali celoto. Učitelji so na primer že zgodaj
spodbujali najbolj perspektivne učence, da so se vpisali na najboljše uni
143
vilegij za nadaljnje podeljevanje licenc za poučevanje na vseh evropskih
univerzah brez dodatnega izpraševanja. Tako je diploma z ene priznane
evropske univerze veljala na vseh drugih univerzah v krščanskem svetu.
(Kramberger, 2009: str. 66.)
Za vmesni čas do današnjih agencij, ki akreditirajo (visokošolske) iz
obraževalne ustanove in programe, lahko sklepamo, da se je tradicija pri
znavanja s strani neuniverzitetnih avtoritet ohranila. Univerze so potre
bovale zavetnika oz. odobritev veljavnosti svojih diplom s strani zunanjih
avtoritet. Avtoritete pa so potrebovale izobražence, zato so podprle uni
verze. Sklepamo lahko, da je z nastankom nacionalnih držav odobritev
kurikula postajala vedno bolj zaprt postopek in je poudarjala tiste teme,
ki so bile pomembne za državo (jezik, zgodovino), v času razsvetljenstva, v
drugi polovici 18. stoletja, pa tudi naravoslovno tehnične znanosti. Zaradi
zelo različnih poti, ki so jih ubirali nacionalni kurikulumi do priznavanja,
se danes pojavljajo težave s skupnim priznavanjem obveznosti v bolonj
skem procesu. Do neke mere so se študijski programi lahko spet poenoti
li, vendar ne vsi (na primer študij nacionalnega jezika, ki ostaja skrb držav
in njihovih univerz).
Priznavanje univerz oziroma študijskih programov visokošolskih
ustanov s strani državnih avtoritet poznamo tudi danes. V Sloveniji akre
ditacije podeljuje Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NA
KVIS), ki je članica European quality assurance register for higher educa
tion (EQAR, Evropsko združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu),
European consortium for accreditation (ECA, Evropski konzorcij za
akreditacijo), Central and eastern European network of quality assurance
agencies in higher education (CEENQUA, Srednje- in vzhodnoevropsko
združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu), The international net
work for quality assurance agencies in Higher Education (INQAAHE,
Mednarodno združenje agencij za zagotavljanje kakovosti) ter Europe
an association for quality assurance in higher education (ENQA, Evropsko
združenje agencij za kakovost v visokem šolstvu). Visokošolske institucije se
borijo za mednarodno primerljivost na nadnacionalni ravni, tudi če gre
samo za posamezna področja. Tak primer podeljevanja akreditacij za ožje
področje je European quality improvement system (EQUIS, Evropski sis
tem za izboljšanje kakovosti), ki je namenjen akreditaciji poslovnih šol.
Sistem mednarodnega (so)financiranja
V literaturi se redkeje omenja tudi sistem mednarodnega (so)financiran
ja v srednjem veku. Financira se lahko dele (mobilnost, program, admi
nistracijo, infrastrukturo idr.) ali celoto. Učitelji so na primer že zgodaj
spodbujali najbolj perspektivne učence, da so se vpisali na najboljše uni
143
