Page 142 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 142
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
guncev. Svetovni vojni v 20. stoletju sta prav tako negativno vplivali na mi
gracije manj zaželenega akademskega osebja, njihovo znanje, tudi ugled,
pa so oblasti pogosto izkoriščale v neakademske namene. Sovražnost do
drugih nacij oziroma etnij je torej spodbudila migracije (podobno kot pro
ti/reformacija) oz. ustvarjala iz izobraženih pripadnikov nezaželenih ali
osovraženih skupin begunce.
Mobilnost akademskega osebja je torej še en historični element inter
nacionalizacije visokega šolstva. Podobno kot pri mobilnosti študentov so
bile tudi pri mobilnosti akademskega osebja pomembne ugodne družbe
ne okoliščine (danes, npr. konkretno UL, spodbuja oz. zahteva čezmejno
mobilnost že s habilitacijskimi merili), velik negativen vpliv na mobilnost
pa ima tudi zaprtost družbenih sistemov samih vase. Ker je v tem smis
lu veliko variacij med državami, velja ločiti izhodno in prihodno mobil
nost akademskega osebja: včasih je bolj zaželena prva (mobilnost domače
ga akademskega osebja v tujino), včasih druga (prihod tujega akademskega
osebja v državo), včasih celo obe obliki, občasno pa nobena od njiju. Pro
grama Erasmus in Ceepus pa poleg mobilnosti študentov spodbujata tudi
mobilnost akademskega osebja. Danes pa je ponovno obujeno tudi vpra
šanje o sprejetju beguncev – akademskega osebja na evropske univerze.
Uporaba skupnega jezika
V srednjem veku je bila latinščina lingua franca, skupni jezik, v katerem so
se sporazumevali študenti in profesorji. Uporaba enotnega jezika je omo
gočala, da se je znanje neovirano širilo. Znanje veliko lažje prehaja z enot
no terminologijo, brez napak in izgub v prevodih.
Skupni jezik kot sredstvo za enostavnejše prenašanje znanja so po
znali že v antiki, na primer stari Grki, tj. grščino od obdobja Aleksand
ra Makedonskega dalje; kasneje, ko se je intelektualni center premaknil v
Bagdad, pa arabščino (Gürüz, 2011: str. 149–151). V srednjem veku je vla
dala latinščina, ki sta jo z Grand Tourom in »kulturnim brušenjem« po
lagoma zamenjali angleščina in francoščina (de Wit, 2002: str. 6; Cohen,
2001: str. 133), dvorna in diplomatska jezika.
Z nacionalnimi državami v 19. stoletju so v ospredje stopili nacional
ni jeziki, danes pa za lingua franco velja angleščina. Glede na dolgo zgo
dovino skupnega jezika kot elementa internacionalizacije univerze bi bilo
smiselno tudi razmisliti, zakaj Univerza v Ljubljani, v 110. in 111. členu svo
jega statuta, izrecno zapoveduje slovenščino (namesto proste izbire) kot je
zik poučevanja ter pisanja nalog, z natančno opredeljenimi izjemami. Mo
nika Kalin Golob je do nepremišljene uvedbe angleščine kot tujega jezika
kritična:
140
guncev. Svetovni vojni v 20. stoletju sta prav tako negativno vplivali na mi
gracije manj zaželenega akademskega osebja, njihovo znanje, tudi ugled,
pa so oblasti pogosto izkoriščale v neakademske namene. Sovražnost do
drugih nacij oziroma etnij je torej spodbudila migracije (podobno kot pro
ti/reformacija) oz. ustvarjala iz izobraženih pripadnikov nezaželenih ali
osovraženih skupin begunce.
Mobilnost akademskega osebja je torej še en historični element inter
nacionalizacije visokega šolstva. Podobno kot pri mobilnosti študentov so
bile tudi pri mobilnosti akademskega osebja pomembne ugodne družbe
ne okoliščine (danes, npr. konkretno UL, spodbuja oz. zahteva čezmejno
mobilnost že s habilitacijskimi merili), velik negativen vpliv na mobilnost
pa ima tudi zaprtost družbenih sistemov samih vase. Ker je v tem smis
lu veliko variacij med državami, velja ločiti izhodno in prihodno mobil
nost akademskega osebja: včasih je bolj zaželena prva (mobilnost domače
ga akademskega osebja v tujino), včasih druga (prihod tujega akademskega
osebja v državo), včasih celo obe obliki, občasno pa nobena od njiju. Pro
grama Erasmus in Ceepus pa poleg mobilnosti študentov spodbujata tudi
mobilnost akademskega osebja. Danes pa je ponovno obujeno tudi vpra
šanje o sprejetju beguncev – akademskega osebja na evropske univerze.
Uporaba skupnega jezika
V srednjem veku je bila latinščina lingua franca, skupni jezik, v katerem so
se sporazumevali študenti in profesorji. Uporaba enotnega jezika je omo
gočala, da se je znanje neovirano širilo. Znanje veliko lažje prehaja z enot
no terminologijo, brez napak in izgub v prevodih.
Skupni jezik kot sredstvo za enostavnejše prenašanje znanja so po
znali že v antiki, na primer stari Grki, tj. grščino od obdobja Aleksand
ra Makedonskega dalje; kasneje, ko se je intelektualni center premaknil v
Bagdad, pa arabščino (Gürüz, 2011: str. 149–151). V srednjem veku je vla
dala latinščina, ki sta jo z Grand Tourom in »kulturnim brušenjem« po
lagoma zamenjali angleščina in francoščina (de Wit, 2002: str. 6; Cohen,
2001: str. 133), dvorna in diplomatska jezika.
Z nacionalnimi državami v 19. stoletju so v ospredje stopili nacional
ni jeziki, danes pa za lingua franco velja angleščina. Glede na dolgo zgo
dovino skupnega jezika kot elementa internacionalizacije univerze bi bilo
smiselno tudi razmisliti, zakaj Univerza v Ljubljani, v 110. in 111. členu svo
jega statuta, izrecno zapoveduje slovenščino (namesto proste izbire) kot je
zik poučevanja ter pisanja nalog, z natančno opredeljenimi izjemami. Mo
nika Kalin Golob je do nepremišljene uvedbe angleščine kot tujega jezika
kritična:
140
