Page 141 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 141
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
Mobilnost akademskega osebja
Srednji vek je za akademsko osebje pomenil možnost poučevanja na raz
ličnih univerzah ne glede na njihov geografski in etnični (nacionalni) iz
vor. Svoje znanje so lahko relativno prosto širili, profesorji so lahko preda
vali kjerkoli in gradili svojo akademsko kariero na različnih univerzah po
svojih željah oziroma zmožnostih. Pravih potujočih učenjakov pa je bilo
malo. Večinoma so to bili le študenti, ki so bili, s statusom vajenca oziroma
pomočnika, udeleženci v funkciji akademskega prenosa znanja od mojstra
vednosti na učenca. Pravi profesorji so bili maloštevilni.
Sam izvor poklicne zavezanosti profesorja svoji dejavnosti, ki je bila v
bistvu mojstrstvo poučevanja, lahko pojasnimo skozi Huismanovo (2012:
str. 3–5) ter Le Goffovo (1998: str. 87–90) primerjavo univerze kot zadnje
ga velikega ceha, tj. skupnosti mojstrov, ki so se združevali z namenom, da
bi zaščitili svoje pravice ter prenašali tradicijo svoje obrti. Danes se mor
da zdi ideja o univerzi kot cehu nenavadna, vendar so nekatere od glavnih
današnjih univerz nastala iz sholastičnih bratovščin, organiziranih v cehe.
Takšne so Pariz in Oxford, kot našteva Huisman (2012: str. 3). Stopnje
univerzitetnega izobraževanja močno odražajo te cehovske korenine. V
starih cehih bi bili vajenec (ang. apprentice), pomočnik (ang. journeyman)
in mojster (ang. craftsman), ki na sodobni univerzi ustrezajo dodiplom
skemu, magistrskemu in doktorskemu študentu. Popolnoma kvalifici
ran znanstvenik ali mojster učenosti postane doktorand šele z izdelavo in
obrambo mojstrovine, doktorske disertacije, pred komisijo mojstrov.
Univerze še danes v bistvu delujejo kot cehi, so rahlo hierarhične
mreže znanja in učenja ter ohranjajo to funkcijo tudi v sodobni informa
cijski dobi. Magistrski in doktorski študenti, morda bolj kot kdaj koli prej,
potujejo po vsem svetu, da bi se izpopolnili pod mentorstvom mojstrov –
profesorjev. Njihova »obrt« je poučevanje, prenašanje znanja. Ryder in
Leach (1996: str. 21) v »spretnosti znanstvenika« vključujeta, med dru
gim, sposobnost znanstvenika za uporabo teorije, konceptov in metod po
sameznega področja. Te veščine »vajenci« pridobijo zelo postopoma, te
kom pripravništva pod vodstvom izkušenih »mojstrov«, katerim najprej
sledijo, včasih se tudi osamosvojijo od njih.
Mobilnost akademskega osebja oziroma izobražencev torej tudi ni
nastala skupaj s srednjeveško univerzo, je pa, kot že omenjena, tesno pove
zana z mobilnostjo študentov. Za časa nastanka nacionalnih držav je bila
migracija akademskega osebja zelo omejena, saj so na univerzah lahko po
učevali le profesorji z ustreznim nacionalnim poreklom. Sovražnost do
drugih nacij oziroma etnij je spodbudila migracije (reformacija) oziroma
je ustvarjala iz izobraženih pripadnikov, ki niso izpolnjevali nacionalnih
ali religioznih pričakovanj okolja, nezaželene ali osovražene skupine be
139
Mobilnost akademskega osebja
Srednji vek je za akademsko osebje pomenil možnost poučevanja na raz
ličnih univerzah ne glede na njihov geografski in etnični (nacionalni) iz
vor. Svoje znanje so lahko relativno prosto širili, profesorji so lahko preda
vali kjerkoli in gradili svojo akademsko kariero na različnih univerzah po
svojih željah oziroma zmožnostih. Pravih potujočih učenjakov pa je bilo
malo. Večinoma so to bili le študenti, ki so bili, s statusom vajenca oziroma
pomočnika, udeleženci v funkciji akademskega prenosa znanja od mojstra
vednosti na učenca. Pravi profesorji so bili maloštevilni.
Sam izvor poklicne zavezanosti profesorja svoji dejavnosti, ki je bila v
bistvu mojstrstvo poučevanja, lahko pojasnimo skozi Huismanovo (2012:
str. 3–5) ter Le Goffovo (1998: str. 87–90) primerjavo univerze kot zadnje
ga velikega ceha, tj. skupnosti mojstrov, ki so se združevali z namenom, da
bi zaščitili svoje pravice ter prenašali tradicijo svoje obrti. Danes se mor
da zdi ideja o univerzi kot cehu nenavadna, vendar so nekatere od glavnih
današnjih univerz nastala iz sholastičnih bratovščin, organiziranih v cehe.
Takšne so Pariz in Oxford, kot našteva Huisman (2012: str. 3). Stopnje
univerzitetnega izobraževanja močno odražajo te cehovske korenine. V
starih cehih bi bili vajenec (ang. apprentice), pomočnik (ang. journeyman)
in mojster (ang. craftsman), ki na sodobni univerzi ustrezajo dodiplom
skemu, magistrskemu in doktorskemu študentu. Popolnoma kvalifici
ran znanstvenik ali mojster učenosti postane doktorand šele z izdelavo in
obrambo mojstrovine, doktorske disertacije, pred komisijo mojstrov.
Univerze še danes v bistvu delujejo kot cehi, so rahlo hierarhične
mreže znanja in učenja ter ohranjajo to funkcijo tudi v sodobni informa
cijski dobi. Magistrski in doktorski študenti, morda bolj kot kdaj koli prej,
potujejo po vsem svetu, da bi se izpopolnili pod mentorstvom mojstrov –
profesorjev. Njihova »obrt« je poučevanje, prenašanje znanja. Ryder in
Leach (1996: str. 21) v »spretnosti znanstvenika« vključujeta, med dru
gim, sposobnost znanstvenika za uporabo teorije, konceptov in metod po
sameznega področja. Te veščine »vajenci« pridobijo zelo postopoma, te
kom pripravništva pod vodstvom izkušenih »mojstrov«, katerim najprej
sledijo, včasih se tudi osamosvojijo od njih.
Mobilnost akademskega osebja oziroma izobražencev torej tudi ni
nastala skupaj s srednjeveško univerzo, je pa, kot že omenjena, tesno pove
zana z mobilnostjo študentov. Za časa nastanka nacionalnih držav je bila
migracija akademskega osebja zelo omejena, saj so na univerzah lahko po
učevali le profesorji z ustreznim nacionalnim poreklom. Sovražnost do
drugih nacij oziroma etnij je spodbudila migracije (reformacija) oziroma
je ustvarjala iz izobraženih pripadnikov, ki niso izpolnjevali nacionalnih
ali religioznih pričakovanj okolja, nezaželene ali osovražene skupine be
139
