Page 147 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 147
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
no zmanjšal. Do konca srednjega veka se je tri četrtine vseh študentov vpi
salo na univerzo kar v svoji regiji, mobilni so bili le še tisti, ki so si izrecno
želeli vpisati na posamezno ugledno univerzo ali pa discipline, ki so jo že
leli poslušati in jo študirati, na njim najbližji univerzi niso poučevali (Rid
der-Symoens, 1992: str. 287). Gürüz (2011: str. 155) dodaja, da so univerze
postale bolj aristokratske ustanove in da je študij v tujini postal privilegij
le za sinove aristokratov in sinove nastajajočega razreda urbanih intelek
tualcev, bogatih trgovcev ter veleposestnikov. Revnejši študenti so v veliki
meri morali obiskovati cenejše domače ali regionalne univerze. Prehod od
začetnega internacionalizma k regionalizmu je najočitnejši ob koncu 14.
in predvsem v 15. stoletju, ko je vsaka cerkvena ali politična entiteta skuša
la zadržati študente na »svoji« univerzi, zavoljo ohranitve intelektualne
ga in ideološkega usposabljanja za svoje potrebe, želeli pa so tudi prepreči
ti beg možganov (Ridder–Symoens, 1992).
Šele pod vplivom humanizma, predvsem v prvih desetletjih 16. sto
letja (do reformacije), so študentske migracije ponovno oživele; Hilde de
Ridder-Symoens (1996: str. 418) jih imenuje »zlata leta potujočih učenja
kov«.
Izvoz visokošolskih sistemov
Na podlagi evropskega kolonialnega osvajanja so se prenašali tudi univer
zitetni modeli (iz metropol v osvojene province) in vsiljevali načine or
ganizacije univerze in poučevanja, kar de Wit (2002) imenuje »akadem
ski kolonializem« in »akademski imperializem«. Scott (1998: str. 124) o
izvozih visokošolskih sistemov kot o obliki internacionalizacije razmišlja
podobno. Ker pa bi tak način težko razumeli kot prostovoljno integracijo
mednarodne in interkulturne dimenzije visokega šolstva, prej gre za pod
rejanje, ga označuje z enakim terminom kot de Wit oz. podobno kot Gil
bert (v Altbach, 2007: str. 28) »tradicija hlapčevstva v akademskem pokli
cu držav v razvoju«.
Kot opisujejo Roberts, Rodrigues Cruz in Herbst (1996), lahko do
konca 18. stoletja najdemo izvožene modele evropskih univerz in drugih
visokošolskih zavodov v Severni, Srednji in Južni Ameriki. Altbach in Sel
varatnam (v de Wit, 2002: str. 7) opisujeta ta pojav za Azijo. Visokošolsko
izobraževanje v Latinski Ameriki je bilo, in je še vedno v veliki meri, na
rejeno po vzoru visokega šolstva na Iberskem polotoku. Visokošolsko iz
obraževanje v Indiji in v drugih azijskih, afriških, karibskih in severnoa
meriških državah, ki so pripadale britanskemu imperiju, je bilo osnovano
po vzoru britanskega visokega šolstva. Na enak način so bile azijske, afri
ške, karibske in severnoameriške univerze v nekdanjih francoskih koloni
jah zgrajene v skladu s strukturo francoskega visokega šolstva.
145
no zmanjšal. Do konca srednjega veka se je tri četrtine vseh študentov vpi
salo na univerzo kar v svoji regiji, mobilni so bili le še tisti, ki so si izrecno
želeli vpisati na posamezno ugledno univerzo ali pa discipline, ki so jo že
leli poslušati in jo študirati, na njim najbližji univerzi niso poučevali (Rid
der-Symoens, 1992: str. 287). Gürüz (2011: str. 155) dodaja, da so univerze
postale bolj aristokratske ustanove in da je študij v tujini postal privilegij
le za sinove aristokratov in sinove nastajajočega razreda urbanih intelek
tualcev, bogatih trgovcev ter veleposestnikov. Revnejši študenti so v veliki
meri morali obiskovati cenejše domače ali regionalne univerze. Prehod od
začetnega internacionalizma k regionalizmu je najočitnejši ob koncu 14.
in predvsem v 15. stoletju, ko je vsaka cerkvena ali politična entiteta skuša
la zadržati študente na »svoji« univerzi, zavoljo ohranitve intelektualne
ga in ideološkega usposabljanja za svoje potrebe, želeli pa so tudi prepreči
ti beg možganov (Ridder–Symoens, 1992).
Šele pod vplivom humanizma, predvsem v prvih desetletjih 16. sto
letja (do reformacije), so študentske migracije ponovno oživele; Hilde de
Ridder-Symoens (1996: str. 418) jih imenuje »zlata leta potujočih učenja
kov«.
Izvoz visokošolskih sistemov
Na podlagi evropskega kolonialnega osvajanja so se prenašali tudi univer
zitetni modeli (iz metropol v osvojene province) in vsiljevali načine or
ganizacije univerze in poučevanja, kar de Wit (2002) imenuje »akadem
ski kolonializem« in »akademski imperializem«. Scott (1998: str. 124) o
izvozih visokošolskih sistemov kot o obliki internacionalizacije razmišlja
podobno. Ker pa bi tak način težko razumeli kot prostovoljno integracijo
mednarodne in interkulturne dimenzije visokega šolstva, prej gre za pod
rejanje, ga označuje z enakim terminom kot de Wit oz. podobno kot Gil
bert (v Altbach, 2007: str. 28) »tradicija hlapčevstva v akademskem pokli
cu držav v razvoju«.
Kot opisujejo Roberts, Rodrigues Cruz in Herbst (1996), lahko do
konca 18. stoletja najdemo izvožene modele evropskih univerz in drugih
visokošolskih zavodov v Severni, Srednji in Južni Ameriki. Altbach in Sel
varatnam (v de Wit, 2002: str. 7) opisujeta ta pojav za Azijo. Visokošolsko
izobraževanje v Latinski Ameriki je bilo, in je še vedno v veliki meri, na
rejeno po vzoru visokega šolstva na Iberskem polotoku. Visokošolsko iz
obraževanje v Indiji in v drugih azijskih, afriških, karibskih in severnoa
meriških državah, ki so pripadale britanskemu imperiju, je bilo osnovano
po vzoru britanskega visokega šolstva. Na enak način so bile azijske, afri
ške, karibske in severnoameriške univerze v nekdanjih francoskih koloni
jah zgrajene v skladu s strukturo francoskega visokega šolstva.
145
