Page 140 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 140
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
Korelacija med mobilnostjo in stroški je neizpodbitna, z njo so se so
očali tudi že v srednjem veku. Pomembno je, da je ta element internacio
nalizacije uravnotežen z drugim elementom – z mednarodnim sistemom
financiranja.
Utemeljili smo, da je mobilnost študentov eden bistvenih elemen
tov internacionalizacije visokega šolstva. Če želimo potegniti nauke iz
zgodovinskega dogajanja na področju mobilnosti študentov, lahko skle
nemo, da izvirni kozmopolitanski duh univerze še vedno spodbuja druž
beno kulturno stanje, kot je bilo prisotno ob nastanku srednjeveških uni
verz, v času humanizma ter v drugi polovici 20. stoletja. Zaviralci migracij
študentov pa so, nasprotno, množičnost (širitev univerz v srednjem veku)
ter trenja med regionalnimi oblastmi, ki so bodisi verske (reformacija in
protireformacija) bodisi politične narave (npr. zapiranje nacionalnih dr
žav oziroma nastanek nacionalnih univerz). Vojne (verske ali politične v
20. stoletju) so pravzaprav kontradiktorne, če jih gledamo s stališča ka
talizatorja (pospeševalca) oz. inhibitorja (zaviralca) akademskih migracij.
Vse vojne so negativno vplivale na mobilnost, ki bi sama po sebi nastala, če
vojn ne bi bilo, zato smo jih tudi primarno razvrstili med zaviralce. Vojne
pa so vselej ustvarile tudi begunce, ki so v želji po zavetju migrirali v sebi
ustreznejša okolja. Na ta način se je ustvarila tudi akademska mobilnost,
ki se razlikuje po svojem razcepljenem notranjem vzgibu, v iskanju zavetja
na eni strani proti čistejši kulturno-kognitivni akademski izkušnji v tujini
na drugi. Nauk, ki ga lahko izvlečemo, je, da je motiv za akademsko mo
bilnost prav tako pomemben. V ospredju ni vedno le ukaželjnost, zato ne
smemo delati prehitrih zaključkov o zgolj akademski privlačnosti določe
nih univerz, le na podlagi številk in deležev mobilnosti skozi zgodovino.
Pomemben zaključek je tudi, da je bila mobilnost med študenti ved
no privilegij bogatejših, revnejši so lahko migrirali le s socialnimi ko
rektorji, kot so štipendije ali plačana vloga spremljevalca bogatejših štu
dentov. Danes je globalizacija tista, ki pomembno determinira trenutno
družbeno stanje, bržkone spodbuja internacionalizacijo in samo mobil
nost študentov, medtem ko jo množičnost univerz, ki je popolnoma nepri
merljiva z maloštevilno širitvijo teh ustanov v srednjem veku, najverjetne
je, paradoksalno, zaradi vse večje dostopnosti do teh ustanov v bližnjem
okolju in tudi zaradi bolj odprtih sodobnih virov znanja (dobre knjižnice,
spletni viri, razumljivi jeziki komuniciranja, tehnologije sporazumevanja
ipd.), zavira. Čezmejna mobilnost študentov pa je tudi danes, kljub različ
nim korektorjem v obliki štipendij za slabše situirane študente, večini še
vedno nedosegljiva.
138
Korelacija med mobilnostjo in stroški je neizpodbitna, z njo so se so
očali tudi že v srednjem veku. Pomembno je, da je ta element internacio
nalizacije uravnotežen z drugim elementom – z mednarodnim sistemom
financiranja.
Utemeljili smo, da je mobilnost študentov eden bistvenih elemen
tov internacionalizacije visokega šolstva. Če želimo potegniti nauke iz
zgodovinskega dogajanja na področju mobilnosti študentov, lahko skle
nemo, da izvirni kozmopolitanski duh univerze še vedno spodbuja druž
beno kulturno stanje, kot je bilo prisotno ob nastanku srednjeveških uni
verz, v času humanizma ter v drugi polovici 20. stoletja. Zaviralci migracij
študentov pa so, nasprotno, množičnost (širitev univerz v srednjem veku)
ter trenja med regionalnimi oblastmi, ki so bodisi verske (reformacija in
protireformacija) bodisi politične narave (npr. zapiranje nacionalnih dr
žav oziroma nastanek nacionalnih univerz). Vojne (verske ali politične v
20. stoletju) so pravzaprav kontradiktorne, če jih gledamo s stališča ka
talizatorja (pospeševalca) oz. inhibitorja (zaviralca) akademskih migracij.
Vse vojne so negativno vplivale na mobilnost, ki bi sama po sebi nastala, če
vojn ne bi bilo, zato smo jih tudi primarno razvrstili med zaviralce. Vojne
pa so vselej ustvarile tudi begunce, ki so v želji po zavetju migrirali v sebi
ustreznejša okolja. Na ta način se je ustvarila tudi akademska mobilnost,
ki se razlikuje po svojem razcepljenem notranjem vzgibu, v iskanju zavetja
na eni strani proti čistejši kulturno-kognitivni akademski izkušnji v tujini
na drugi. Nauk, ki ga lahko izvlečemo, je, da je motiv za akademsko mo
bilnost prav tako pomemben. V ospredju ni vedno le ukaželjnost, zato ne
smemo delati prehitrih zaključkov o zgolj akademski privlačnosti določe
nih univerz, le na podlagi številk in deležev mobilnosti skozi zgodovino.
Pomemben zaključek je tudi, da je bila mobilnost med študenti ved
no privilegij bogatejših, revnejši so lahko migrirali le s socialnimi ko
rektorji, kot so štipendije ali plačana vloga spremljevalca bogatejših štu
dentov. Danes je globalizacija tista, ki pomembno determinira trenutno
družbeno stanje, bržkone spodbuja internacionalizacijo in samo mobil
nost študentov, medtem ko jo množičnost univerz, ki je popolnoma nepri
merljiva z maloštevilno širitvijo teh ustanov v srednjem veku, najverjetne
je, paradoksalno, zaradi vse večje dostopnosti do teh ustanov v bližnjem
okolju in tudi zaradi bolj odprtih sodobnih virov znanja (dobre knjižnice,
spletni viri, razumljivi jeziki komuniciranja, tehnologije sporazumevanja
ipd.), zavira. Čezmejna mobilnost študentov pa je tudi danes, kljub različ
nim korektorjem v obliki štipendij za slabše situirane študente, večini še
vedno nedosegljiva.
138
