Page 146 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 146
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
verze, in jim tudi pomagali do finančnih sredstev. Tako se je sistem med
narodnega (so)financiranja razvil z migracijami profesorjev in študentov v
tuje dežele (Kramberger, 2009).
Sistem mednarodnega sofinanciranja se je skupaj z mobilnostjo do
današnjega časa močno omejil predvsem z nastankom nacionalnih držav,
kar lahko sklepamo iz zgodovinskih dejstev. Države so svoje kadre izo
braževale na svojih univerzah, tujce in druge univerze pa so oblasti (vča
sih tudi nacionalno ustoličeno akademsko osebje) doživljale v najboljšem
primeru kot tekmece, v najslabšem pa kot vir nasprotujočih idej njihovi
(nacionalni) ideologiji. Vojne vihre so državne interese običajno fokusira
le stran od izobraževanja. V času po drugi svetovni vojni, ko so bile oko
liščine zopet bolj naklonjene reinternacionalizaciji, so oživeli tudi sistemi
mednarodnega sofinanciranja (Erasmus).
Kombinacija vseh elementov je študentom in akademskemu oseb
ju omogočala, da so prosto prehajali med univerzami in prosto prenaša
li znanje po celotni krščanski Evropi, ne da bi se srečevali s težavami, ki so
jih imeli z nastankom nacionalnih držav. Profesorje je največkrat oviralo
njihovo poreklo oziroma etnični izvor, študenti pa imajo danes probleme
s priznavanjem opravljenih obveznosti.
Prispevek mednarodno mobilnih študentov se pogosto podcenju
je, če ga primerjamo z mobilnostjo profesorjev, pa to ni prav. Študenti so
poleg akademskega znanja s seboj domov prinašali tudi celo vrsto novih
izkušenj, idej, mnenj in političnih načel ter pogledov, prinesli pa so tudi
rokopise in kasneje tiskane knjige. Hilde De Ridder-Symoens (1992: str.
302–303) meni, da so bile »posledice akademskega romanja seveda v po
polnem nesorazmerju s številčno nepomembnim številom študentov mi
grantov«. Zonta (2006: 33) npr. meni, da je »mobilnost študentov bila
dejavnik na evropski ravni pri ustanovitvi in širjenju univerz in pojavu
akademske kulture«. Vpliv migracij študentov se je čutil tudi v drugih
smereh; H. De Ridder-Symoens (1996: str. 446) poudarja pomen mobil
nosti študentov pri širjenju reformacije v Evropi, Kramberger (2009: str.
65) pa dodaja, da »internacionalizacija univerz in iz nje izhajajoča medna
rodna diseminacija novih spoznanj (pa) ni bila pomembna le v ožjem aka
demskem smislu, marveč je bila pomemben dejavnik širšega urbanistične
ga razvoja srednjeveških in zgodnjerenesančnih mest«.
Pri izbiranju univerze so študenti na prvo mesto dajali discipline, ki
so jih želeli preučevati, in ugled univerze, sledila pa je geografska dostop
nost in drugi razlogi, kot so možnosti štipendij, prometne povezave. Z
ustanovitvami dodatnih univerz v 14. in 15. stoletju se je mobilnost skoraj
da ustavila, saj so praktično vsi pomembni centri tedanje Evrope že imeli
univerze, zato se je prejšnji problem geografske dostopnosti univerz moč
144
verze, in jim tudi pomagali do finančnih sredstev. Tako se je sistem med
narodnega (so)financiranja razvil z migracijami profesorjev in študentov v
tuje dežele (Kramberger, 2009).
Sistem mednarodnega sofinanciranja se je skupaj z mobilnostjo do
današnjega časa močno omejil predvsem z nastankom nacionalnih držav,
kar lahko sklepamo iz zgodovinskih dejstev. Države so svoje kadre izo
braževale na svojih univerzah, tujce in druge univerze pa so oblasti (vča
sih tudi nacionalno ustoličeno akademsko osebje) doživljale v najboljšem
primeru kot tekmece, v najslabšem pa kot vir nasprotujočih idej njihovi
(nacionalni) ideologiji. Vojne vihre so državne interese običajno fokusira
le stran od izobraževanja. V času po drugi svetovni vojni, ko so bile oko
liščine zopet bolj naklonjene reinternacionalizaciji, so oživeli tudi sistemi
mednarodnega sofinanciranja (Erasmus).
Kombinacija vseh elementov je študentom in akademskemu oseb
ju omogočala, da so prosto prehajali med univerzami in prosto prenaša
li znanje po celotni krščanski Evropi, ne da bi se srečevali s težavami, ki so
jih imeli z nastankom nacionalnih držav. Profesorje je največkrat oviralo
njihovo poreklo oziroma etnični izvor, študenti pa imajo danes probleme
s priznavanjem opravljenih obveznosti.
Prispevek mednarodno mobilnih študentov se pogosto podcenju
je, če ga primerjamo z mobilnostjo profesorjev, pa to ni prav. Študenti so
poleg akademskega znanja s seboj domov prinašali tudi celo vrsto novih
izkušenj, idej, mnenj in političnih načel ter pogledov, prinesli pa so tudi
rokopise in kasneje tiskane knjige. Hilde De Ridder-Symoens (1992: str.
302–303) meni, da so bile »posledice akademskega romanja seveda v po
polnem nesorazmerju s številčno nepomembnim številom študentov mi
grantov«. Zonta (2006: 33) npr. meni, da je »mobilnost študentov bila
dejavnik na evropski ravni pri ustanovitvi in širjenju univerz in pojavu
akademske kulture«. Vpliv migracij študentov se je čutil tudi v drugih
smereh; H. De Ridder-Symoens (1996: str. 446) poudarja pomen mobil
nosti študentov pri širjenju reformacije v Evropi, Kramberger (2009: str.
65) pa dodaja, da »internacionalizacija univerz in iz nje izhajajoča medna
rodna diseminacija novih spoznanj (pa) ni bila pomembna le v ožjem aka
demskem smislu, marveč je bila pomemben dejavnik širšega urbanistične
ga razvoja srednjeveških in zgodnjerenesančnih mest«.
Pri izbiranju univerze so študenti na prvo mesto dajali discipline, ki
so jih želeli preučevati, in ugled univerze, sledila pa je geografska dostop
nost in drugi razlogi, kot so možnosti štipendij, prometne povezave. Z
ustanovitvami dodatnih univerz v 14. in 15. stoletju se je mobilnost skoraj
da ustavila, saj so praktično vsi pomembni centri tedanje Evrope že imeli
univerze, zato se je prejšnji problem geografske dostopnosti univerz moč
144
