Page 149 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 149
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
ki se tu pojavlja, temelji na izkušnji lahke dostopnosti univerz v srednjem
veku. Ker so tedaj vsa večja središča že imela univerze, je mobilnost pola
goma zamirala in so jo šele posebne družbene okoliščine (reformacija) spet
obudile. Če bi se torej današnji študenti čedalje bolj posluževali virtualnih
univerz, v že tako veliki gneči na polju visokošolskih institucij, bi se lahko
upravičeno vprašali, ali bi bila mobilnost sploh še potrebna? Še posebej, ko
se bodo družbene okoliščine spremenile?
Dvome zbujajo tudi kriteriji o kakovosti izvoženih programov: ali
bo izvoznica izvozila samo program in zaposlila domače profesorje v dr
žavi uvoznici? Ali bo izvozila tudi svoje profesorje? V kolikšni meri bo v
tem smislu želela ohranjati nadzor? Kako je z dostopnostjo učnih virov in
kako z jezikom poučevanja, ki je v državi uvoznici pogosto drugačen kot
v državi izvoznici?
Diseminacija raziskav
Od zaključka renesanse v 16. stoletju do začetka 20. stoletja je značilna ši
ritev sodelovanja in izmenjav na področju akademskega raziskovanja, tj.
pri raziskavah in publikacijah. V tem času je bila »oblikovana nova obli
ka internacionalizma, ki je temeljila na znanosti, ki je bila v veliki meri (na
nezdrav način) odvisna od ideološke in tehnološke dinamike rivalov veli
kih moči« (Scott, 2000: str. 3). Čeprav je bila večina raziskav v tem obdob
ju nacionalno osredotočena, je mednarodna izmenjava idej in informacij
prek seminarjev, konferenc in publikacij ostala konstanten dejavnik med
narodnega znanstvenega stika. »Mednarodno znanstveno sodelovanje in
izmenjava se nista pojavljali v intenzivni obliki, vendar sta za veliko uni
verz še danes praktično edina referenca na vprašanje o internacionalizaci
ji visokega šolstva« (de Wit, 2002: str. 8).
Taja Kramberger (2009: str. 66) sicer omenja zametke diseminaci
je raziskovanja že kot del srednjeveške univerze. Raziskovalno delo se je
vključevalo v mednarodno omrežje, saj so učenjaki vodili diskusije na
mednarodni ravni, si med seboj dopisovali, se obiskovali, gostovali drug
pri drugem in obiskovali tuje arhive.12 De Wit (2002: str. 9) meni, da lah
ko ta element označimo kot »primitivno obliko internacionalizacije«, saj
je bilo bolj naključno (npr. v obliki razprav v literarnih salonih) kot pa
strukturirano, in samo diseminacijo raziskav bolj uvršča v sodobnost. Mi
jo bomo uvrstili v element internacionalizacije novega veka, saj se trudimo
12 Preseneča nas, da je kljub naključnosti in redkosti ter omejenosti diseminacije raziskav
na višje sloje mnogo pomembnih raziskovalnih rezultatov (optika, astronomija, fizika,
matematika, potovanja v daljne dežele idr.) bilo objavljenih skoraj sočasno po tedanji Evro-
pi, k čemur je nedvomno pripomogel tisk oziroma evropska mreža tiskarjev. Zato bi bilo
treba te zgodnje oblike diseminacije raziskav in njihovo vlogo podrobneje proučiti.
147
ki se tu pojavlja, temelji na izkušnji lahke dostopnosti univerz v srednjem
veku. Ker so tedaj vsa večja središča že imela univerze, je mobilnost pola
goma zamirala in so jo šele posebne družbene okoliščine (reformacija) spet
obudile. Če bi se torej današnji študenti čedalje bolj posluževali virtualnih
univerz, v že tako veliki gneči na polju visokošolskih institucij, bi se lahko
upravičeno vprašali, ali bi bila mobilnost sploh še potrebna? Še posebej, ko
se bodo družbene okoliščine spremenile?
Dvome zbujajo tudi kriteriji o kakovosti izvoženih programov: ali
bo izvoznica izvozila samo program in zaposlila domače profesorje v dr
žavi uvoznici? Ali bo izvozila tudi svoje profesorje? V kolikšni meri bo v
tem smislu želela ohranjati nadzor? Kako je z dostopnostjo učnih virov in
kako z jezikom poučevanja, ki je v državi uvoznici pogosto drugačen kot
v državi izvoznici?
Diseminacija raziskav
Od zaključka renesanse v 16. stoletju do začetka 20. stoletja je značilna ši
ritev sodelovanja in izmenjav na področju akademskega raziskovanja, tj.
pri raziskavah in publikacijah. V tem času je bila »oblikovana nova obli
ka internacionalizma, ki je temeljila na znanosti, ki je bila v veliki meri (na
nezdrav način) odvisna od ideološke in tehnološke dinamike rivalov veli
kih moči« (Scott, 2000: str. 3). Čeprav je bila večina raziskav v tem obdob
ju nacionalno osredotočena, je mednarodna izmenjava idej in informacij
prek seminarjev, konferenc in publikacij ostala konstanten dejavnik med
narodnega znanstvenega stika. »Mednarodno znanstveno sodelovanje in
izmenjava se nista pojavljali v intenzivni obliki, vendar sta za veliko uni
verz še danes praktično edina referenca na vprašanje o internacionalizaci
ji visokega šolstva« (de Wit, 2002: str. 8).
Taja Kramberger (2009: str. 66) sicer omenja zametke diseminaci
je raziskovanja že kot del srednjeveške univerze. Raziskovalno delo se je
vključevalo v mednarodno omrežje, saj so učenjaki vodili diskusije na
mednarodni ravni, si med seboj dopisovali, se obiskovali, gostovali drug
pri drugem in obiskovali tuje arhive.12 De Wit (2002: str. 9) meni, da lah
ko ta element označimo kot »primitivno obliko internacionalizacije«, saj
je bilo bolj naključno (npr. v obliki razprav v literarnih salonih) kot pa
strukturirano, in samo diseminacijo raziskav bolj uvršča v sodobnost. Mi
jo bomo uvrstili v element internacionalizacije novega veka, saj se trudimo
12 Preseneča nas, da je kljub naključnosti in redkosti ter omejenosti diseminacije raziskav
na višje sloje mnogo pomembnih raziskovalnih rezultatov (optika, astronomija, fizika,
matematika, potovanja v daljne dežele idr.) bilo objavljenih skoraj sočasno po tedanji Evro-
pi, k čemur je nedvomno pripomogel tisk oziroma evropska mreža tiskarjev. Zato bi bilo
treba te zgodnje oblike diseminacije raziskav in njihovo vlogo podrobneje proučiti.
147
