Page 144 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 144
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
nato nadaljevanju na njuni nadgradnji, na pravni, medicinski ali teološki
fakulteti (Veger, 1992; Kramberger, 2009).10
Do začetka 19. stoletja, ko so nove vede začele prežemati učne načrte,
so nove vrste visokošolskih zavodov zagotavljale bolj usmerjeno tehnično
in poklicno izobraževanje ter tudi poučevanje v domačem jeziku na njih
(Gürüz, 2011: str. 159). Obstajala so tudi obdobja, ko je bila mednarod
na akademska mobilnost močno motena ali je bila celo popolnoma ustav
ljena. Kljub temu je še vedno ostal nedotaknjen osnovni mednarodni ali
nadnacionalni institucionalni značaj in enotnost strukture ter kurikulov,
podedovan iz evropske srednjeveške univerze. Rüegg (2004: str. 4) tako
le opisuje evropsko univerzitetno prizorišče na prelomu 19. stoletja: »Do
francoske revolucije so bile evropske univerze, čeprav razdeljene v svoji od
visnosti od katoliških in protestantskih vladarjev, organizirane na enak
način, kjer so poučevali bolj ali manj enake veje znanja na štirih ali petih
klasičnih fakultetah.«
Ta element internacionalizacije, skupno kurikularno jedro, se je to
rej z zatonom srednjeveške univerze in z vzponom (novoveške) nacionalne
univerze izgubil. Nacionalne univerze so same snovale kurikule, posledi
ce (npr. težave s priznavanjem obveznosti, opravljenih v tujini) pa so vidne
še danes. Tradicije nacionalnih kurikulov so se tako utrdile, da je ponov
no ustvarjanje skupnega jedra močno oteženo, predvsem tudi zato, ker se
je nedavni postopek ponovne sinhronizacije začel od zgoraj navzdol, torej
s političnega vrha na univerze, tj. z bolonjskim procesom.
Akreditacija
Akreditacija je bila v srednjem veku podlaga za enotni kurikul in je štu
dentom omogočala pridobitev diplome na praktično katerikoli univerzi,
priznana pa je bila povsod. Taja Kramberger piše (2009: str. 66):
Glede akreditacije (pa) je podeljevanje in priznavanje diplom in nazi
vov zagotavljala ustrezna registracija univerze kot institucije mednarodne
odličnosti, za kar je zadostovala bodisi papeška bula bodisi cesarsko pri
znanje (Svetega rimsko nemškega cesarstva). Ti dve instanci11 sta s pode
litvijo te omenjene licence (ius ubique docendi) univerzam zagotovili pri
10 Kramberger (2009: str. 67) je podrobneje raziskala strukturo srednjeveškega univerzetne-
ga izobraževanja: Srednjeveško akademsko izobraževanje se je za fanta, starega med 13 in
16 let, začelo s trivijem, katerega študij je trajal med 2 in 6 let in se končal z nazivom oz. z
diplomo baccalaureatus ali bicentiatus. Bakalavreat je veljal za vmesno stopnjo na poti do
magisterija (včasih im. master) ali doktorata. Po bakalavreatu je študent vpisal kvadrivij ...
To je trajalo vsaj 3 leta (pogosteje pa 4 do 5 let). Končanemu študiju je sledila podelitev stop
nje magisterija (naziv: magister artis). Kombinacija trivija in kvadrivija je v srednjeveškem
izobraževanju pomenila kurikularni temelj samostanskih šol, ki so se začele pojavljati v 11.
stoletju, in je bila tudi v naslednjih stoletjih esenca univerzitetnega izobraževanja.
11 Skupaj z enotnim kurikularnim jedrom (op. p.).
142
nato nadaljevanju na njuni nadgradnji, na pravni, medicinski ali teološki
fakulteti (Veger, 1992; Kramberger, 2009).10
Do začetka 19. stoletja, ko so nove vede začele prežemati učne načrte,
so nove vrste visokošolskih zavodov zagotavljale bolj usmerjeno tehnično
in poklicno izobraževanje ter tudi poučevanje v domačem jeziku na njih
(Gürüz, 2011: str. 159). Obstajala so tudi obdobja, ko je bila mednarod
na akademska mobilnost močno motena ali je bila celo popolnoma ustav
ljena. Kljub temu je še vedno ostal nedotaknjen osnovni mednarodni ali
nadnacionalni institucionalni značaj in enotnost strukture ter kurikulov,
podedovan iz evropske srednjeveške univerze. Rüegg (2004: str. 4) tako
le opisuje evropsko univerzitetno prizorišče na prelomu 19. stoletja: »Do
francoske revolucije so bile evropske univerze, čeprav razdeljene v svoji od
visnosti od katoliških in protestantskih vladarjev, organizirane na enak
način, kjer so poučevali bolj ali manj enake veje znanja na štirih ali petih
klasičnih fakultetah.«
Ta element internacionalizacije, skupno kurikularno jedro, se je to
rej z zatonom srednjeveške univerze in z vzponom (novoveške) nacionalne
univerze izgubil. Nacionalne univerze so same snovale kurikule, posledi
ce (npr. težave s priznavanjem obveznosti, opravljenih v tujini) pa so vidne
še danes. Tradicije nacionalnih kurikulov so se tako utrdile, da je ponov
no ustvarjanje skupnega jedra močno oteženo, predvsem tudi zato, ker se
je nedavni postopek ponovne sinhronizacije začel od zgoraj navzdol, torej
s političnega vrha na univerze, tj. z bolonjskim procesom.
Akreditacija
Akreditacija je bila v srednjem veku podlaga za enotni kurikul in je štu
dentom omogočala pridobitev diplome na praktično katerikoli univerzi,
priznana pa je bila povsod. Taja Kramberger piše (2009: str. 66):
Glede akreditacije (pa) je podeljevanje in priznavanje diplom in nazi
vov zagotavljala ustrezna registracija univerze kot institucije mednarodne
odličnosti, za kar je zadostovala bodisi papeška bula bodisi cesarsko pri
znanje (Svetega rimsko nemškega cesarstva). Ti dve instanci11 sta s pode
litvijo te omenjene licence (ius ubique docendi) univerzam zagotovili pri
10 Kramberger (2009: str. 67) je podrobneje raziskala strukturo srednjeveškega univerzetne-
ga izobraževanja: Srednjeveško akademsko izobraževanje se je za fanta, starega med 13 in
16 let, začelo s trivijem, katerega študij je trajal med 2 in 6 let in se končal z nazivom oz. z
diplomo baccalaureatus ali bicentiatus. Bakalavreat je veljal za vmesno stopnjo na poti do
magisterija (včasih im. master) ali doktorata. Po bakalavreatu je študent vpisal kvadrivij ...
To je trajalo vsaj 3 leta (pogosteje pa 4 do 5 let). Končanemu študiju je sledila podelitev stop
nje magisterija (naziv: magister artis). Kombinacija trivija in kvadrivija je v srednjeveškem
izobraževanju pomenila kurikularni temelj samostanskih šol, ki so se začele pojavljati v 11.
stoletju, in je bila tudi v naslednjih stoletjih esenca univerzitetnega izobraževanja.
11 Skupaj z enotnim kurikularnim jedrom (op. p.).
142
