Page 148 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 148
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
Altbach (2004) je izvoz visokošolskih sistemov povzel takole:
Vse univerze na svetu (razen Al-Azhar v Kairu) so izšle iz istega srednje-
veškega modela univerze. S kolonizacijo se je širil tudi model srednje-
veške univerze. Tudi dežele, ki niso bile kolonizirane (Japonska, Tajska,
Etiopija in nekatere redke druge), so prevzele zahodnoevropski model
univerze. Celo Kitajska, ki je imela svojo avtohtono obliko univerze.
(Altbach, 2004: str. 64.)
Altbach in Selvaratnam (1989 v de Wit, 2002: str. 7) sta prevzem
evropskega modela univerze pojasnila kot pomemben del modernizacije,
ki je v 19. stoletju potekala pod pritiskom zahodne ekonomske, politične
in vojaške moči.
Evropa je bila, kot izvor anglosaškega univerzitetnega modela, do 20.
stoletja večinoma gostiteljica mobilnih študentov iz Združenih držav, kar
je v ostrem nasprotju s sedanjim stanjem. De Wit (ibid.: str. 9) meni, da je
za mnoge Američane študij v Evropi pomenil končno točko v njihovi kul
turni integraciji v ameriški družbi. Enako bi lahko rekli za kanadsko in av
stralsko visoko šolstvo.
Nacionalne države so še bolj poudarile razvoj svojih nacionalnih sis
temov univerzitetnega izobraževanja, kar v sedanjosti rezultira v težavah
z izvozom univerz oz. študijskih programov v takšna, nacionalno izdela
na okolja. Država, kamor naj bi izvozili študijski program, oziroma uni
verza, ki si to želi, mora to sprejeti, akreditirati, domači sistem pa ni nujno
enak kot v državi izvoznici. Danes je z izvozom študijskih programov po
vezanih tudi kup drugih težav, ki niso načelne (akademski kolonializem
oz. imperializem) ali sistemske (pravna podlaga) narave. Primer uspeš
nega izvoza iz današnje prakse pa so podružnične univerze oz. kampu
si, vzpostavljeni v tujini, in franšize. Namreč, vse bolj konkurenčno okolje
na podr očju visokega šolstva sili visokošolske institucije v spoprijemanje s
tržnimi mehanizmi, zato se institucije, ki želijo zvečati vire, širijo s progra
mi na tuje trge in vzpostavljajo podružnične univerze, ki so pod vodstvom
matične institucije. In tržijo svoje vsebine za šolnine, pridobljene v tujini.
Ena izmed nečistih današnjih oblik, ki jih lahko prištejemo med iz
voz visokošolskih institucij, je virtualna univerza. Pri virtualni univerzi
gre dejansko za ponujanje študijskega programa (doma in) v tujini tako
kot pri podružničnih kampusih in franšizah, vendar je študijski program
na voljo le virtualno in ne fizično. Cilj virtualnih univerz je omogočiti do
stop do izobraževanja tistim, ki bi jim bil študij prej sicer nedosegljiv za
radi geografskih, socialnih ali osebnih in drugih razlogov ter ovir. Morda
kontradiktorno, ampak virtualne univerze, ki preko meja ponujajo svoje
študijske programe, bi lahko celo zavirale internacionalizacijo. Pomislek,
146
Altbach (2004) je izvoz visokošolskih sistemov povzel takole:
Vse univerze na svetu (razen Al-Azhar v Kairu) so izšle iz istega srednje-
veškega modela univerze. S kolonizacijo se je širil tudi model srednje-
veške univerze. Tudi dežele, ki niso bile kolonizirane (Japonska, Tajska,
Etiopija in nekatere redke druge), so prevzele zahodnoevropski model
univerze. Celo Kitajska, ki je imela svojo avtohtono obliko univerze.
(Altbach, 2004: str. 64.)
Altbach in Selvaratnam (1989 v de Wit, 2002: str. 7) sta prevzem
evropskega modela univerze pojasnila kot pomemben del modernizacije,
ki je v 19. stoletju potekala pod pritiskom zahodne ekonomske, politične
in vojaške moči.
Evropa je bila, kot izvor anglosaškega univerzitetnega modela, do 20.
stoletja večinoma gostiteljica mobilnih študentov iz Združenih držav, kar
je v ostrem nasprotju s sedanjim stanjem. De Wit (ibid.: str. 9) meni, da je
za mnoge Američane študij v Evropi pomenil končno točko v njihovi kul
turni integraciji v ameriški družbi. Enako bi lahko rekli za kanadsko in av
stralsko visoko šolstvo.
Nacionalne države so še bolj poudarile razvoj svojih nacionalnih sis
temov univerzitetnega izobraževanja, kar v sedanjosti rezultira v težavah
z izvozom univerz oz. študijskih programov v takšna, nacionalno izdela
na okolja. Država, kamor naj bi izvozili študijski program, oziroma uni
verza, ki si to želi, mora to sprejeti, akreditirati, domači sistem pa ni nujno
enak kot v državi izvoznici. Danes je z izvozom študijskih programov po
vezanih tudi kup drugih težav, ki niso načelne (akademski kolonializem
oz. imperializem) ali sistemske (pravna podlaga) narave. Primer uspeš
nega izvoza iz današnje prakse pa so podružnične univerze oz. kampu
si, vzpostavljeni v tujini, in franšize. Namreč, vse bolj konkurenčno okolje
na podr očju visokega šolstva sili visokošolske institucije v spoprijemanje s
tržnimi mehanizmi, zato se institucije, ki želijo zvečati vire, širijo s progra
mi na tuje trge in vzpostavljajo podružnične univerze, ki so pod vodstvom
matične institucije. In tržijo svoje vsebine za šolnine, pridobljene v tujini.
Ena izmed nečistih današnjih oblik, ki jih lahko prištejemo med iz
voz visokošolskih institucij, je virtualna univerza. Pri virtualni univerzi
gre dejansko za ponujanje študijskega programa (doma in) v tujini tako
kot pri podružničnih kampusih in franšizah, vendar je študijski program
na voljo le virtualno in ne fizično. Cilj virtualnih univerz je omogočiti do
stop do izobraževanja tistim, ki bi jim bil študij prej sicer nedosegljiv za
radi geografskih, socialnih ali osebnih in drugih razlogov ter ovir. Morda
kontradiktorno, ampak virtualne univerze, ki preko meja ponujajo svoje
študijske programe, bi lahko celo zavirale internacionalizacijo. Pomislek,
146
