Page 143 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 143
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
Zahteve po internacionalizaciji, izmenjavi študentov in osebja ter
primerljivosti se vedno bolj zlivajo s pojmom »kakovost« visokega šol
stva, zato v slovenskem političnem in visokošolskem prostoru prepogosto
nastaja občutek in tudi izrecna mnenja, da je treba za prosti pretok »viso
košolskega blaga in storitev« odstraniti vse ovire, žal se kot taka ovira ra
zume tudi slovenski jezik. (Kalin Golob, 2012: str. 8.)
Po mnenju Jesenška (2014) internacionalizacije visokega šolstva tis
ti, ki jo povezujejo z uvajanjem angleščine kot učnega jezika, ne razumejo
in si jo povsem napačno razlagajo. Po njegovem mnenju izmenjava študen
tov ne pomeni uvajanja lingua france v izobraževanje in znanost, temveč
obratno: »gre za idejo, da je jezikovna raznolikost prednost in sestavni del
našega sobivanja, tj. temeljni princip Evropske zveze« (Jesenšek, 2014: str.
45).
Mnenje Monike Kalin Golob (2012) in Marka Jesenška (2014) ter
njuni različno utemeljeni stališči glede jezika pojasnjujeta problematiko
s težavnim ponovnim uvajanjem drugih elementov internacionalizacije:
univerzitetna zgodovina je šla čez različne faze in kljub neznanski želji, ne
glede na motiv, ne moremo doseči preteklega srednjeveškega stanja. Do
godki so se akumulirali in praktično vse trenutne težave z internaciona
lizacija visokega šolstva izhajajo iz (obdobja) nacionalnih univerz. Nacio
nalni jeziki so se tako zasidrali na njih, da praktično ne bo več mogoče
doseči srednjeveškega stanja. Operirati je torej treba z akumuliranim bre
menom, ki ga univerza nosi s seboj, zato lahko dosežemo le modificirano
stanje, npr. konkretno na primeru jezikov: »visoko šolstvo mora izobra
ževati za večjezičnost, usposabljati diplomante za delovanje v več jezikih,
a upoštevajoč ‚evropsko formulo 1 + 2‘, obvladanje maternega jezika in
učenje dveh tujih« (ibid.: str. 10). V duhu aktualne razprave glede vpeljave
angleščine kot učnega jezika v visokem šolstvu moramo, izhajajoč iz zgo
dovinskih dejstev, zavzeti stališče, da je za uspeh internacionalizacije zna
nosti skupni jezik nujno potrebni element, kako pa bomo to storili, ne da
bi s tem okrnili svojo nacionalno jezikovno identiteto, pa je drugo vpra
šanje.
Skupno kurikularno jedro
Skupni kurikulum oz. vsebine v srednjem veku, in s tem povezano prizna
vanje izpitov, so omogočale študentom, da so študirali na več univerzah in
brez težav zaključili študij tam, kjer so to želeli. Dodiplomski kurikulum
na filozofski fakulteti, ki je veljala za bazično oz. »vstopno« v univerzitet
ni študij, sta sestavljala trivium (gramatika, retorika in logika) in kvadri
vium (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba), študij pa so študenti
141
Zahteve po internacionalizaciji, izmenjavi študentov in osebja ter
primerljivosti se vedno bolj zlivajo s pojmom »kakovost« visokega šol
stva, zato v slovenskem političnem in visokošolskem prostoru prepogosto
nastaja občutek in tudi izrecna mnenja, da je treba za prosti pretok »viso
košolskega blaga in storitev« odstraniti vse ovire, žal se kot taka ovira ra
zume tudi slovenski jezik. (Kalin Golob, 2012: str. 8.)
Po mnenju Jesenška (2014) internacionalizacije visokega šolstva tis
ti, ki jo povezujejo z uvajanjem angleščine kot učnega jezika, ne razumejo
in si jo povsem napačno razlagajo. Po njegovem mnenju izmenjava študen
tov ne pomeni uvajanja lingua france v izobraževanje in znanost, temveč
obratno: »gre za idejo, da je jezikovna raznolikost prednost in sestavni del
našega sobivanja, tj. temeljni princip Evropske zveze« (Jesenšek, 2014: str.
45).
Mnenje Monike Kalin Golob (2012) in Marka Jesenška (2014) ter
njuni različno utemeljeni stališči glede jezika pojasnjujeta problematiko
s težavnim ponovnim uvajanjem drugih elementov internacionalizacije:
univerzitetna zgodovina je šla čez različne faze in kljub neznanski želji, ne
glede na motiv, ne moremo doseči preteklega srednjeveškega stanja. Do
godki so se akumulirali in praktično vse trenutne težave z internaciona
lizacija visokega šolstva izhajajo iz (obdobja) nacionalnih univerz. Nacio
nalni jeziki so se tako zasidrali na njih, da praktično ne bo več mogoče
doseči srednjeveškega stanja. Operirati je torej treba z akumuliranim bre
menom, ki ga univerza nosi s seboj, zato lahko dosežemo le modificirano
stanje, npr. konkretno na primeru jezikov: »visoko šolstvo mora izobra
ževati za večjezičnost, usposabljati diplomante za delovanje v več jezikih,
a upoštevajoč ‚evropsko formulo 1 + 2‘, obvladanje maternega jezika in
učenje dveh tujih« (ibid.: str. 10). V duhu aktualne razprave glede vpeljave
angleščine kot učnega jezika v visokem šolstvu moramo, izhajajoč iz zgo
dovinskih dejstev, zavzeti stališče, da je za uspeh internacionalizacije zna
nosti skupni jezik nujno potrebni element, kako pa bomo to storili, ne da
bi s tem okrnili svojo nacionalno jezikovno identiteto, pa je drugo vpra
šanje.
Skupno kurikularno jedro
Skupni kurikulum oz. vsebine v srednjem veku, in s tem povezano prizna
vanje izpitov, so omogočale študentom, da so študirali na več univerzah in
brez težav zaključili študij tam, kjer so to želeli. Dodiplomski kurikulum
na filozofski fakulteti, ki je veljala za bazično oz. »vstopno« v univerzitet
ni študij, sta sestavljala trivium (gramatika, retorika in logika) in kvadri
vium (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba), študij pa so študenti
141
