Page 139 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 139
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
prihaja s političnega vrha, to je Bolonjska deklaracija.8 Visokošolske insti
tucije EHEA so po letu 2000 prenavljale svoje študijske programe v smis
lu bolonjskega »praktičnega in hitro zaposljivega« duha. Bistveno je hit
ro in kvalitetno pretočno znanje, ki naj pospešuje skupno blaginjo ali, kot
piše Univerza v Ljubljani: »Namen bolonjskega procesa je z medsebojnim
sodelovanjem izgraditi odprt in konkurenčen evropski visokošolski pro
stor, ki bo evropskim študentom in diplomantom omogočal prosto giban
je in zaposljivost, obenem pa bo privlačen tudi za neevropske študente.«
Cilj Lizbonske strategije9 je bil, da Evropa do leta 2010 »postane najbolj
konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«
(EUR–Lex). Znanje se mora pretakati širom Evrope na čim bolj standar
diziran in transparenten način.
S tem politično-ekonomsko-utilitarnim namenom je Evropska unija
obudila oz. spodbudila mobilnost študentov z različnimi programi in she
mami mobilnosti. Namen teh orodij je preseganje nacionalnih meja, raz
nolikosti na zgodovinsko-kulturnem področju, ki so posledica nacional
nega kalupiranja univerz. Najbolj znan med njimi je že omenjeni Erasmus,
v Evropi pa poznamo še CEEPUS (Central European Exchange Program
for University Studies) in Nordplus (program izmenjave med nordijski
mi državami), ki se izvajata na podlagi bilateralnih sporazumov, orodij oz.
pripomočkov za preseganje nacionalnih meja in jih samih ne moremo šte
ti kot elemente internacionalizacije. Kljub koristi, ki jih mobilni študenti
nedvomno pridobijo, kot je npr. znanje tujega jezika, medkulturno razu
mevanje in mreženje, je moč opaziti, da se v najbolj osnovni element in
ternacionalizacije visokega šolstva vnašajo tržno motivirane prvine. Vam
Damme (1999: str. 6) je pokritiziral program Erasmus, češ da je mobil
nost rezervirana le za študente iz družin, »ki si lahko privoščijo dodat
ne materialne stroške, ki jih prinaša življenje in učenje v drugi državi. Za
bolj premožne študente je mednarodna mobilnost konkurenčna prednost
v visokošolskem izobraževalnem sistemu.« Ob vseh katalizatorskih she
mah za mobilnost ne smemo pozabiti tudi na prosto mobilnost, ki si jo
individualni študenti lahko in želijo privoščiti. Motivi, ki vodijo tovrstno
mobilnost, so različni – od razvedrila do akademskega znanja.
8 Bolonjsko deklaracijo so podpisali evropski ministri, pristojni za izobraževanje, v Bologni
19. junija 1999, listina je oblikovala skupni evropski visokošolski prostor (EHEA; European
Higher Education Area). »V Sorbonski deklaraciji, podpisani 25. maja 1998, je poudarjena
osrednja vloga univerz pri razvoju evropskih kulturnih razsežnosti. Oblikovanje evropske-
ga visokošolskega prostora je opredeljeno kot glavna pot, ki vodi k uveljavitvi mobilnosti
in zaposlovanja državljanov ter k vsesplošnemu razvoju celine.« (MVZT; Ministrstvo za
visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 1999.)
9 Voditelji vlad držav članic EU so se na vrhu Evropskega sveta v Lizboni marca leta 2000
dogovorili o novem strateškem cilju Evropske unije, in sicer do leta 2010 postati najbolj
konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu (EUR-Lex).
137
prihaja s političnega vrha, to je Bolonjska deklaracija.8 Visokošolske insti
tucije EHEA so po letu 2000 prenavljale svoje študijske programe v smis
lu bolonjskega »praktičnega in hitro zaposljivega« duha. Bistveno je hit
ro in kvalitetno pretočno znanje, ki naj pospešuje skupno blaginjo ali, kot
piše Univerza v Ljubljani: »Namen bolonjskega procesa je z medsebojnim
sodelovanjem izgraditi odprt in konkurenčen evropski visokošolski pro
stor, ki bo evropskim študentom in diplomantom omogočal prosto giban
je in zaposljivost, obenem pa bo privlačen tudi za neevropske študente.«
Cilj Lizbonske strategije9 je bil, da Evropa do leta 2010 »postane najbolj
konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«
(EUR–Lex). Znanje se mora pretakati širom Evrope na čim bolj standar
diziran in transparenten način.
S tem politično-ekonomsko-utilitarnim namenom je Evropska unija
obudila oz. spodbudila mobilnost študentov z različnimi programi in she
mami mobilnosti. Namen teh orodij je preseganje nacionalnih meja, raz
nolikosti na zgodovinsko-kulturnem področju, ki so posledica nacional
nega kalupiranja univerz. Najbolj znan med njimi je že omenjeni Erasmus,
v Evropi pa poznamo še CEEPUS (Central European Exchange Program
for University Studies) in Nordplus (program izmenjave med nordijski
mi državami), ki se izvajata na podlagi bilateralnih sporazumov, orodij oz.
pripomočkov za preseganje nacionalnih meja in jih samih ne moremo šte
ti kot elemente internacionalizacije. Kljub koristi, ki jih mobilni študenti
nedvomno pridobijo, kot je npr. znanje tujega jezika, medkulturno razu
mevanje in mreženje, je moč opaziti, da se v najbolj osnovni element in
ternacionalizacije visokega šolstva vnašajo tržno motivirane prvine. Vam
Damme (1999: str. 6) je pokritiziral program Erasmus, češ da je mobil
nost rezervirana le za študente iz družin, »ki si lahko privoščijo dodat
ne materialne stroške, ki jih prinaša življenje in učenje v drugi državi. Za
bolj premožne študente je mednarodna mobilnost konkurenčna prednost
v visokošolskem izobraževalnem sistemu.« Ob vseh katalizatorskih she
mah za mobilnost ne smemo pozabiti tudi na prosto mobilnost, ki si jo
individualni študenti lahko in želijo privoščiti. Motivi, ki vodijo tovrstno
mobilnost, so različni – od razvedrila do akademskega znanja.
8 Bolonjsko deklaracijo so podpisali evropski ministri, pristojni za izobraževanje, v Bologni
19. junija 1999, listina je oblikovala skupni evropski visokošolski prostor (EHEA; European
Higher Education Area). »V Sorbonski deklaraciji, podpisani 25. maja 1998, je poudarjena
osrednja vloga univerz pri razvoju evropskih kulturnih razsežnosti. Oblikovanje evropske-
ga visokošolskega prostora je opredeljeno kot glavna pot, ki vodi k uveljavitvi mobilnosti
in zaposlovanja državljanov ter k vsesplošnemu razvoju celine.« (MVZT; Ministrstvo za
visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 1999.)
9 Voditelji vlad držav članic EU so se na vrhu Evropskega sveta v Lizboni marca leta 2000
dogovorili o novem strateškem cilju Evropske unije, in sicer do leta 2010 postati najbolj
konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu (EUR-Lex).
137
