Page 138 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 138
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
dostop do javnih služb. Na zmanjšanje mobilnosti v 18. stoletju so (po De
Ridder–Symoens, 1996; Perkin, 2006 v Gürüz, 2011: str. 159) vplivale tudi
vojne v poznem 17. stoletju in naraščajoča utilitarnost, ki jo je prineslo raz
svetljenstvo skupaj z nastankom nacionalnih držav, ki so potrebovale kad
re za zadovoljitev potreb državnega aparata.
Do konca novega veka, tj. od reformacije oz. začetka 16. stoletja pa
vse tja do začetka 1. svetovne vojne, je malo informacij o mobilnosti štu
dentov, obe svetovni vojni pa sta mobilnost popolnoma ohromili, saj so
nacionalne težnje oblastnih režimov upravljale z akademskim kapitalom
in ga skorajda zasužnjile v militantne namene. Po drugi svetovni vojni je
Evropa celila vojne rane. Odločila se je preprečiti ponovne tragedije tudi s
čezmejnim povezovanjem narodov. Počasi in postopoma je mobilnost štu
dentov ponovno oživela.
Deleži mobilnih študentov so se skozi zgodovino spreminjali. V 17.
stoletju ocenjujemo stopnjo mobilnosti na okoli 10 %, kar je posledica ver
skih vojn (begunci), v nasprotju z letom 1985, ko je bilo manj kot 1 % mo
bilnih študentov, ki so preživeli obdobje v tujini za študijske namene (De
Ridder–Symoens, 1996: str. 442). Evropska komisija je zavoljo hotenega
povečanja čezmejne mobilnosti začela s programom Erasmus7 (evropska
akcijska shema za mobilnost študentov), v upanju, da bo do leta 1992 omo
gočila mobilnost 10 % študentov. V realnosti je ta delež dosegel danes šele
okoli 3 % (v različnih državah različno), toda zavedati se moramo, da se
je vpis na tuje univerze, v primerjavi s historičnimi univerzami, strahovi
to povečal. Zahvaljujoč programu Erasmus je med letoma 1987 in 2011 več
kot 2 milijona študentov del študija opravilo v tujini (de Wit in Merkx,
2012: str. 53). Gre za delež mobilnosti študentov, ki ga je dosegla že srednje
veška univerza, zato Teichler (2004: str. 8–9) današnje dogajanje v viso
kem šolstvu označuje s terminom »reinternacionalizacija«.
Današnje družbene okoliščine so najboljši katalizator za mobilnost
študentov. Izboljšale so se mednarodne komunikacije, znižale so se cene
letalskega prometa, spekter za študij za tuje študente se je razširil, globali
zacija na trgu dela in še mnogo drugih okoliščin je spodbudilo študente k
današnji mobilnosti (po Throsby, 1998). Najpomembnejša, sicer vsebinsko
tvegana in negotova ter institucionalno razdiralna okoliščina med njimi
oblasti imeli tako precej boljši dostop do gospodarsko, politično in družbeno vodstvenih
položajih v svoji matični državi. Danes je Luksemburg ena najbogatejših držav v Evropi.
7 Program je dobil ime po Desideriju Erazmu oz. Erazmu Rotterdamskem (1466–1536).
Nihče bolj ne pooseblja potujočega učenjaka kot on, saj se je izobraževal v Rotterdamu,
na univerzi v Parizu in univerzi v Torinu, Rotterdamski pa se je akademsko izpopolnjeval
tudi na mnogih drugih univerzah v Franciji, Angliji, Italiji, Nemčiji, Belgiji in Švici (Gürüz,
2011: str. 155).
136
dostop do javnih služb. Na zmanjšanje mobilnosti v 18. stoletju so (po De
Ridder–Symoens, 1996; Perkin, 2006 v Gürüz, 2011: str. 159) vplivale tudi
vojne v poznem 17. stoletju in naraščajoča utilitarnost, ki jo je prineslo raz
svetljenstvo skupaj z nastankom nacionalnih držav, ki so potrebovale kad
re za zadovoljitev potreb državnega aparata.
Do konca novega veka, tj. od reformacije oz. začetka 16. stoletja pa
vse tja do začetka 1. svetovne vojne, je malo informacij o mobilnosti štu
dentov, obe svetovni vojni pa sta mobilnost popolnoma ohromili, saj so
nacionalne težnje oblastnih režimov upravljale z akademskim kapitalom
in ga skorajda zasužnjile v militantne namene. Po drugi svetovni vojni je
Evropa celila vojne rane. Odločila se je preprečiti ponovne tragedije tudi s
čezmejnim povezovanjem narodov. Počasi in postopoma je mobilnost štu
dentov ponovno oživela.
Deleži mobilnih študentov so se skozi zgodovino spreminjali. V 17.
stoletju ocenjujemo stopnjo mobilnosti na okoli 10 %, kar je posledica ver
skih vojn (begunci), v nasprotju z letom 1985, ko je bilo manj kot 1 % mo
bilnih študentov, ki so preživeli obdobje v tujini za študijske namene (De
Ridder–Symoens, 1996: str. 442). Evropska komisija je zavoljo hotenega
povečanja čezmejne mobilnosti začela s programom Erasmus7 (evropska
akcijska shema za mobilnost študentov), v upanju, da bo do leta 1992 omo
gočila mobilnost 10 % študentov. V realnosti je ta delež dosegel danes šele
okoli 3 % (v različnih državah različno), toda zavedati se moramo, da se
je vpis na tuje univerze, v primerjavi s historičnimi univerzami, strahovi
to povečal. Zahvaljujoč programu Erasmus je med letoma 1987 in 2011 več
kot 2 milijona študentov del študija opravilo v tujini (de Wit in Merkx,
2012: str. 53). Gre za delež mobilnosti študentov, ki ga je dosegla že srednje
veška univerza, zato Teichler (2004: str. 8–9) današnje dogajanje v viso
kem šolstvu označuje s terminom »reinternacionalizacija«.
Današnje družbene okoliščine so najboljši katalizator za mobilnost
študentov. Izboljšale so se mednarodne komunikacije, znižale so se cene
letalskega prometa, spekter za študij za tuje študente se je razširil, globali
zacija na trgu dela in še mnogo drugih okoliščin je spodbudilo študente k
današnji mobilnosti (po Throsby, 1998). Najpomembnejša, sicer vsebinsko
tvegana in negotova ter institucionalno razdiralna okoliščina med njimi
oblasti imeli tako precej boljši dostop do gospodarsko, politično in družbeno vodstvenih
položajih v svoji matični državi. Danes je Luksemburg ena najbogatejših držav v Evropi.
7 Program je dobil ime po Desideriju Erazmu oz. Erazmu Rotterdamskem (1466–1536).
Nihče bolj ne pooseblja potujočega učenjaka kot on, saj se je izobraževal v Rotterdamu,
na univerzi v Parizu in univerzi v Torinu, Rotterdamski pa se je akademsko izpopolnjeval
tudi na mnogih drugih univerzah v Franciji, Angliji, Italiji, Nemčiji, Belgiji in Švici (Gürüz,
2011: str. 155).
136
