Page 137 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 137
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
Mobilnost študentov
Študenti so že v srednjem veku migrirali zaradi akademskih vzgibov. Že
leli so se učiti, pridobivati nova znanja, univerze pa so bile relativno red
ke, zato so kljub slabim potem potovali. Mobilnost se je s širitvijo univerz
konec srednjega veka skorajda ustavila, saj so se študenti v večini primer
ov odločili za enostavnejšo izbiro – najbližjo univerzo, potovali pa so le ti
sti, ki so želeli študirati določeno disciplino, ki je niso poučevali na bliž
nji univerzi, oziroma so si želeli študirati na specifični ugledni univerzi.
V času humanizma, predvsem v začetku 16. stoletja, ko je bil v ospred
je postavljen človek (in ne kolektiv), s tem pa tudi zanašanje na lasten um
in razmišljanje, se je mobilnost študentov spet povečala. Študenti iz pod
ročja severno od Alp so se zgrinjali v Italijo, ki je takrat imela najbližje naj
več univerz: le-tam se je vpis tujih študentov po nekaterih ocenah pove
čal do 50 odstotkov (De Ridder–Symoens, 1996). Opozoriti je treba, da so
študenti še vedno migrirali iz akademskih vzgibov (torej z namenov učen
ja), vendar z drugačnimi nameni (ne več zaradi pridobivanja golega znan
ja, temveč tudi načina obnašanja). Iz akademskega romanja so se migracije
prelevile v Grand Tour,5 migrirali so zaradi kulturnega »brušenja«.
Verska trenja v času reformacije in protireformacije so negativno
vplivala na mobilnost študentov, saj so predstavniki regionalnih oblasti
»tuje univerze« pogosto razumeli kot vir »sovražnih« političnih in ver
skih idej. Migranti so bili v tem času pravzaprav begunci (višjih stanov), ki
so iskali univerze lastne vere in mirno zatočišče v njihovem zaledju. Otro
ci teh »verskih« migrantov so obiskovali univerze v novih domovinah.
V novem veku so bili z nastankom zgodnjih modernih držav (oko
li konca 18. in začetka 19. stoletja), ki so zaprle svoje meje za migracije, mi
gracijski tokovi postopoma močno okrnjeni oziroma ponekod popolno
ma onemogočeni. Nacionalne države so v želji po lastnem univerzitetno
izobraženem kadru, izobraženem za potrebe državne birokracije, migra
cije celo prepovedale.6 Hkrati so diplomantom drugih univerz omejevale
5 Izraz pomeni potovanje mladega človeka elite, pogosto v njegovih najstniških letih, kot
»krona« njegovega izobraževanja (Cohen, 2001: str. 129). Leibetseder (2010: str. 424–425)
opisuje, da je bil vzpon Grand Toura na splošno tesno povezan z nastajajočo birokracijo
zgodnjih modernih držav kot tudi s spremembo habitusa elite. Natančneje, šla je z roko
v roki s spremembami v kodeksu vedenja dvornih elit, ki so se jih evropski plemiči učili
v državah, kjer so koncepti nastali. Leibetseder (2010: str. 420) je razmišljal tudi o številu
potujočih študentov na Grand Touru, vendar je sklenil, da je enostavno na voljo premalo
podatkov in lahko sklepamo o številu le na podlagi posameznih opisanih primerov.
6 Zanimiv primer je Luksemburg, ki je leta 1839 postal neodvisen; torej približno sočasno z
nastankom drugih nacionalnih držav, ki so prepovedale migracije. Rohstock in Schreiber
(2013: str. 176) poročata, da je država podpirala študentska društva v tujini, tako da so luk-
semburški študenti lahko vzpostavili pomembne povezave z družbeno elito v državi gos-
titeljici in oblikovali globalna omrežja. Ko so se vrnili, so v zameno za podporo nacionalne
135
Mobilnost študentov
Študenti so že v srednjem veku migrirali zaradi akademskih vzgibov. Že
leli so se učiti, pridobivati nova znanja, univerze pa so bile relativno red
ke, zato so kljub slabim potem potovali. Mobilnost se je s širitvijo univerz
konec srednjega veka skorajda ustavila, saj so se študenti v večini primer
ov odločili za enostavnejšo izbiro – najbližjo univerzo, potovali pa so le ti
sti, ki so želeli študirati določeno disciplino, ki je niso poučevali na bliž
nji univerzi, oziroma so si želeli študirati na specifični ugledni univerzi.
V času humanizma, predvsem v začetku 16. stoletja, ko je bil v ospred
je postavljen človek (in ne kolektiv), s tem pa tudi zanašanje na lasten um
in razmišljanje, se je mobilnost študentov spet povečala. Študenti iz pod
ročja severno od Alp so se zgrinjali v Italijo, ki je takrat imela najbližje naj
več univerz: le-tam se je vpis tujih študentov po nekaterih ocenah pove
čal do 50 odstotkov (De Ridder–Symoens, 1996). Opozoriti je treba, da so
študenti še vedno migrirali iz akademskih vzgibov (torej z namenov učen
ja), vendar z drugačnimi nameni (ne več zaradi pridobivanja golega znan
ja, temveč tudi načina obnašanja). Iz akademskega romanja so se migracije
prelevile v Grand Tour,5 migrirali so zaradi kulturnega »brušenja«.
Verska trenja v času reformacije in protireformacije so negativno
vplivala na mobilnost študentov, saj so predstavniki regionalnih oblasti
»tuje univerze« pogosto razumeli kot vir »sovražnih« političnih in ver
skih idej. Migranti so bili v tem času pravzaprav begunci (višjih stanov), ki
so iskali univerze lastne vere in mirno zatočišče v njihovem zaledju. Otro
ci teh »verskih« migrantov so obiskovali univerze v novih domovinah.
V novem veku so bili z nastankom zgodnjih modernih držav (oko
li konca 18. in začetka 19. stoletja), ki so zaprle svoje meje za migracije, mi
gracijski tokovi postopoma močno okrnjeni oziroma ponekod popolno
ma onemogočeni. Nacionalne države so v želji po lastnem univerzitetno
izobraženem kadru, izobraženem za potrebe državne birokracije, migra
cije celo prepovedale.6 Hkrati so diplomantom drugih univerz omejevale
5 Izraz pomeni potovanje mladega človeka elite, pogosto v njegovih najstniških letih, kot
»krona« njegovega izobraževanja (Cohen, 2001: str. 129). Leibetseder (2010: str. 424–425)
opisuje, da je bil vzpon Grand Toura na splošno tesno povezan z nastajajočo birokracijo
zgodnjih modernih držav kot tudi s spremembo habitusa elite. Natančneje, šla je z roko
v roki s spremembami v kodeksu vedenja dvornih elit, ki so se jih evropski plemiči učili
v državah, kjer so koncepti nastali. Leibetseder (2010: str. 420) je razmišljal tudi o številu
potujočih študentov na Grand Touru, vendar je sklenil, da je enostavno na voljo premalo
podatkov in lahko sklepamo o številu le na podlagi posameznih opisanih primerov.
6 Zanimiv primer je Luksemburg, ki je leta 1839 postal neodvisen; torej približno sočasno z
nastankom drugih nacionalnih držav, ki so prepovedale migracije. Rohstock in Schreiber
(2013: str. 176) poročata, da je država podpirala študentska društva v tujini, tako da so luk-
semburški študenti lahko vzpostavili pomembne povezave z družbeno elito v državi gos-
titeljici in oblikovali globalna omrežja. Ko so se vrnili, so v zameno za podporo nacionalne
135
