Page 134 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 134
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
bistveno lastnost univerze – povezovanje znanja v skupno zakladnico pre
ko vseh meja.
S člankom želimo dokazati, da sodobni proces internacionalizacije
pomeni zgolj obuditev prvin, ki so jih visokošolske institucije prakticira
le že v srednjem in novem veku na evropskih tleh. Zato so parole (nad)
nacionalnih institucij o povezovanju, mednarodnem razumevanju in in
ternacionalizaciji visokega šolstva kot njihovi izvorni ideji na trhlih tleh.
Aktualno povezovalno naravnanost Evrope moramo kritično pogleda
ti z distance celotnega procesa internacionalizacije. Pri tem procesu torej
ne gre za sodobni izum, pravzaprav gre za reinternacionalizacijo (Teich
ler, 2004), saj so po drugi svetovni vojni nastopile za internacionalizaci
jo ugodne družbene okoliščine, ki jih za časa nacionalne zaprtosti ni bilo.
Zgodovina nas uči, da so se univerze, in z njo njihove internaciona
lizacije, prilagajale družbenim okoliščinam, v katerih so delovale: od sre
dnjeveške religiozne uniformiranosti, prek nacionalno omejene zaprtosti
do današnje tržne usmerjenosti in kapitalistično pogojenega delovanja. Po
glejmo si konkretne primere. Uradni dokumenti predstavljajo odzive uni
verz na diagnoze svetovnega gospodarstva in strategije za reševanje iz kri
ze, a s tem v bistvu le sprejemajo neoliberalno diktaturo (nadnacionalnega
tržnega ustroja) in jo širijo naprej. OECD (The Knowledge-Based Econo
my, 1996; Innovation in the Knowledge Economy, 2004; The OECD In
novation Strategy: Getting a Head Start on Tomorrow, 2010) in Svetovna
banka1 (Peters, 2010; Vezjak, 2014) sta izpostavili, v skladu s teorijo člove
škega kapitala, pomen izobraževanja in usposabljanja za razvoj človeških
virov; šola naj bi mladim ponudila predvsem »paket temeljnih kompe
tenc«, kar je bolj žargon gospodarstva kakor skupnosti. Tudi EU pripisu
je odgovornost in dolžnost univerzi ter znanosti (Europe 2020: Europe‘s
Growth Strategy) kot rešilni bilki za izhod iz gospodarske krize in nadalj
nji razvoj. Na nadnacionalni ravni je pomemben akter tudi Svetovna tr
govinska organizacija (World Trade Organisation – WTO), ki s svojim
Sporazumom o trženju storitev (General Agreement on Trade Services –
GATS2) predstavlja diametralno nasprotje državnemu pokroviteljstvu vi
1 Na spletni strani Svetovne banke je na voljo zelo obsežen seznam publikacij po različnih
področjih; samo s področja »izobraževanje – izobraževanje za družbo znanja« obsega
korpus publikacij 1263 enot.
2 GATS je prva multilateralna pogodba, ki obsega trgovanje s storitvami. OECD in države
v razvoju so 1994 zavrnile vključitev storitev v GATT (General Agreement on Tariffs and
Trade, Splošni sporazum o tarifah in trgovini). Vlogo GATT-a je leta 1995 nadomestila
WTO (Robertson, Bonal in Dale, 2002: 480), osnovali pa so nov sporazum GATS, kjer
so bile v nasprotju s sporazumom GATT prvič vključene tudi storitve. Vključitvi storitev
v trgovanje so bile naklonjene Evropska skupnost, Japonska in druge države v razvoju. Kot
del političnega sporazuma so ZDA zagotovile podporo državam v razvoju pri liberalizaciji
trgovine s tropskimi produkti, ZDA pa so se tudi strinjale, da GATS ostane zunaj okvirov
132
bistveno lastnost univerze – povezovanje znanja v skupno zakladnico pre
ko vseh meja.
S člankom želimo dokazati, da sodobni proces internacionalizacije
pomeni zgolj obuditev prvin, ki so jih visokošolske institucije prakticira
le že v srednjem in novem veku na evropskih tleh. Zato so parole (nad)
nacionalnih institucij o povezovanju, mednarodnem razumevanju in in
ternacionalizaciji visokega šolstva kot njihovi izvorni ideji na trhlih tleh.
Aktualno povezovalno naravnanost Evrope moramo kritično pogleda
ti z distance celotnega procesa internacionalizacije. Pri tem procesu torej
ne gre za sodobni izum, pravzaprav gre za reinternacionalizacijo (Teich
ler, 2004), saj so po drugi svetovni vojni nastopile za internacionalizaci
jo ugodne družbene okoliščine, ki jih za časa nacionalne zaprtosti ni bilo.
Zgodovina nas uči, da so se univerze, in z njo njihove internaciona
lizacije, prilagajale družbenim okoliščinam, v katerih so delovale: od sre
dnjeveške religiozne uniformiranosti, prek nacionalno omejene zaprtosti
do današnje tržne usmerjenosti in kapitalistično pogojenega delovanja. Po
glejmo si konkretne primere. Uradni dokumenti predstavljajo odzive uni
verz na diagnoze svetovnega gospodarstva in strategije za reševanje iz kri
ze, a s tem v bistvu le sprejemajo neoliberalno diktaturo (nadnacionalnega
tržnega ustroja) in jo širijo naprej. OECD (The Knowledge-Based Econo
my, 1996; Innovation in the Knowledge Economy, 2004; The OECD In
novation Strategy: Getting a Head Start on Tomorrow, 2010) in Svetovna
banka1 (Peters, 2010; Vezjak, 2014) sta izpostavili, v skladu s teorijo člove
škega kapitala, pomen izobraževanja in usposabljanja za razvoj človeških
virov; šola naj bi mladim ponudila predvsem »paket temeljnih kompe
tenc«, kar je bolj žargon gospodarstva kakor skupnosti. Tudi EU pripisu
je odgovornost in dolžnost univerzi ter znanosti (Europe 2020: Europe‘s
Growth Strategy) kot rešilni bilki za izhod iz gospodarske krize in nadalj
nji razvoj. Na nadnacionalni ravni je pomemben akter tudi Svetovna tr
govinska organizacija (World Trade Organisation – WTO), ki s svojim
Sporazumom o trženju storitev (General Agreement on Trade Services –
GATS2) predstavlja diametralno nasprotje državnemu pokroviteljstvu vi
1 Na spletni strani Svetovne banke je na voljo zelo obsežen seznam publikacij po različnih
področjih; samo s področja »izobraževanje – izobraževanje za družbo znanja« obsega
korpus publikacij 1263 enot.
2 GATS je prva multilateralna pogodba, ki obsega trgovanje s storitvami. OECD in države
v razvoju so 1994 zavrnile vključitev storitev v GATT (General Agreement on Tariffs and
Trade, Splošni sporazum o tarifah in trgovini). Vlogo GATT-a je leta 1995 nadomestila
WTO (Robertson, Bonal in Dale, 2002: 480), osnovali pa so nov sporazum GATS, kjer
so bile v nasprotju s sporazumom GATT prvič vključene tudi storitve. Vključitvi storitev
v trgovanje so bile naklonjene Evropska skupnost, Japonska in druge države v razvoju. Kot
del političnega sporazuma so ZDA zagotovile podporo državam v razvoju pri liberalizaciji
trgovine s tropskimi produkti, ZDA pa so se tudi strinjale, da GATS ostane zunaj okvirov
132
