Page 133 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič

Razvoj elementov internacionalizacije
univerze skozi čas

Tanja Potočnik Mesarić in Anton Kramberger

Univerza je približno tisočletje stara institucija, ki se je vzpostavila v
zelo posebnih historičnih okoliščinah. Skozi zgodovino je polago­
ma, ne brez tveganj in nihanj, postajala del širših izobraževalnih
sistemov držav, v obsegu in formalnih oblikah, kakršne poznamo danes.
Ves čas se je univerza – kot posplošena institucionalna forma za prenos
­vrhunskega znanja in družbenih vrednot ter kot posebni prostor ustvar­
jalnega raziskovanja – polagoma širila tudi prostorsko, iz relativno redkih
izvornih lokacij v nova okolja, tj. v dokaj različne geopolitične, socialno­
-ekonomske in kulturne prostore. Ob tem se je spreminjala in prilagajala
na nove okoliščine. Spreminjalo se je seveda tudi okolje, v katerem je uni­
verza delovala.

Sodobne parole o internacionalizaciji univerze so pravzaprav nesmi­
sel, saj je univerza internacionalna že po izvorni definiciji. Bistvo srednje­
veške univerze odseva akademsko svobodo, avtonomijo, elitnost in inter­
nacionalizacijo. Internacionalizacija pomeni medsebojno povezovanje
različnih nacij, narodov z elementi državnosti, ki jih pred nastankom mo­
derne države niso poznali, zato je izraz »internacionalizacija« za čas in
kontekst pred nacionalnimi državami neustrezen. Termin je tako, zgo­
dovinsko gledano, primeren šele po nastanku nacionalnih držav. Scott
(1998: str. 123) je celo pripomnil, da »(je) morda paradoksalno, da je uni­
verza postala lahko internacionalna institucija šele po tem, ko je najprej
postala nacionalna«. S tem historičnim pomislekom v glavi bomo upo­
rabljali termin internacionalizacija tudi za čas pred nastankom nacional­
nih držav zaradi lažjega razumevanja, poleg tega pa tudi najbolje odraža

131