Page 200 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 200
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
Vidno-slušno-motorično triado zamenja tipno-slušno-motorična triada
(Jablan, 2016). Pri prepoznavanju brajevega znaka se odvija proces analize
in sinteze pik v brajevem znaku. Najprej bralec s slepoto razčleni pozicijo
pik v skupini, nato pa jih zopet združi. Na začetku bo otrok s slepoto nare
dil veliko nepotrebnih gibov s kazalcema: ugotavlja razdaljo pike do pike,
kroži po njem. Cilj je seveda simultano prepoznavanje znaka s hitrim dr
senjem kazalcev čez brajeve črke. Dober bralec lahko glasno prebere tudi
več kot 90 besed na minuto (Kermauner, 2001), kar je v povprečju za oko
li 30 % počasneje od branja videčih (Murn, 2013). Bralna hitrost pa se lah
ko zmanjša zaradi nelinearnih besedil (stolpci, preglednice itn.), saj je bra
nje brajice linearno, torej črko za črko, vrstico za vrstico.
Pedagoška osnova
V procesu opismenjevanja v brajici so pri otroku s slepoto pomembna učna
sredstva ter specialni pripomočki, učiteljeva usposobljenost in njegovo
znanje, specialne metode in tiflopedagoški principi. Priporočene metode
po avtorici Murn (2013) so:
– Individualni pristop: ker sistem usvajanja črk poteka po drugačnem
zaporedju kot pri videčih, je smotrno, da je učenec pri začetnem opi
smenjevanju izločen iz razreda. Pripomočki za opismenjevanje so
modeli brajeve celice, semenske škatlice, uvodni didaktični komplet
za opismenjevanje in brajev stroj. Otrok s slepoto se ne uči črk po
abecedi, ampak od lažjih brajevih znakov k bolj zahtevnim, struk
turiranim. Ko je brajeva abeceda osvojena, se otrok s slepoto vklju
či v skupino polnočutnih vrstnikov, za enakovredno vključevanje v
pouk pa potrebuje ustrezne pripomočke ter gradiva v brajici.
– Celostna metoda učenja jezika: po tej metodi učenci usvajajo cele be
sede s slikovnim materialom, zato otroku s slepoto omogočimo stik
s tipnim modelom, realnim predmetom, kasneje tudi tipno sliko.
– Lastna aktivnost: otroka s slepoto je treba ves čas spodbujati in ga
motivirati. Procesi govorjenja, branja in pisanja se povezujejo v nje
gove lastne jezikovne vzorce in izkušnje. Učenec s slepoto naj sam
napiše zgodbo in jo prebere. Več, kot bo bral, boljši bralec bo.
Otroka s slepoto opismenjuje tiflopedagog, kasneje pa lahko vadi in
utrjuje brajico tudi z razrednim učiteljem (Hrastovšek, 2016) ali izvajal
cem dodatne strokovne pomoči (specialnim in rehabilitacijskim učite
ljem, inkluzivnim učiteljem). Jablan (2016) je po Chall povzela šest razvoj
nih faz, skozi katere gredo otroci s slepoto, preden se naučijo tekoče brati
in pisati brajico. V prvi, ničelni fazi, se videči otroci srečujejo z grafičnimi
simboli na vsakem koraku, medtem ko otroci s slepoto redko pridejo v stik
198
Vidno-slušno-motorično triado zamenja tipno-slušno-motorična triada
(Jablan, 2016). Pri prepoznavanju brajevega znaka se odvija proces analize
in sinteze pik v brajevem znaku. Najprej bralec s slepoto razčleni pozicijo
pik v skupini, nato pa jih zopet združi. Na začetku bo otrok s slepoto nare
dil veliko nepotrebnih gibov s kazalcema: ugotavlja razdaljo pike do pike,
kroži po njem. Cilj je seveda simultano prepoznavanje znaka s hitrim dr
senjem kazalcev čez brajeve črke. Dober bralec lahko glasno prebere tudi
več kot 90 besed na minuto (Kermauner, 2001), kar je v povprečju za oko
li 30 % počasneje od branja videčih (Murn, 2013). Bralna hitrost pa se lah
ko zmanjša zaradi nelinearnih besedil (stolpci, preglednice itn.), saj je bra
nje brajice linearno, torej črko za črko, vrstico za vrstico.
Pedagoška osnova
V procesu opismenjevanja v brajici so pri otroku s slepoto pomembna učna
sredstva ter specialni pripomočki, učiteljeva usposobljenost in njegovo
znanje, specialne metode in tiflopedagoški principi. Priporočene metode
po avtorici Murn (2013) so:
– Individualni pristop: ker sistem usvajanja črk poteka po drugačnem
zaporedju kot pri videčih, je smotrno, da je učenec pri začetnem opi
smenjevanju izločen iz razreda. Pripomočki za opismenjevanje so
modeli brajeve celice, semenske škatlice, uvodni didaktični komplet
za opismenjevanje in brajev stroj. Otrok s slepoto se ne uči črk po
abecedi, ampak od lažjih brajevih znakov k bolj zahtevnim, struk
turiranim. Ko je brajeva abeceda osvojena, se otrok s slepoto vklju
či v skupino polnočutnih vrstnikov, za enakovredno vključevanje v
pouk pa potrebuje ustrezne pripomočke ter gradiva v brajici.
– Celostna metoda učenja jezika: po tej metodi učenci usvajajo cele be
sede s slikovnim materialom, zato otroku s slepoto omogočimo stik
s tipnim modelom, realnim predmetom, kasneje tudi tipno sliko.
– Lastna aktivnost: otroka s slepoto je treba ves čas spodbujati in ga
motivirati. Procesi govorjenja, branja in pisanja se povezujejo v nje
gove lastne jezikovne vzorce in izkušnje. Učenec s slepoto naj sam
napiše zgodbo in jo prebere. Več, kot bo bral, boljši bralec bo.
Otroka s slepoto opismenjuje tiflopedagog, kasneje pa lahko vadi in
utrjuje brajico tudi z razrednim učiteljem (Hrastovšek, 2016) ali izvajal
cem dodatne strokovne pomoči (specialnim in rehabilitacijskim učite
ljem, inkluzivnim učiteljem). Jablan (2016) je po Chall povzela šest razvoj
nih faz, skozi katere gredo otroci s slepoto, preden se naučijo tekoče brati
in pisati brajico. V prvi, ničelni fazi, se videči otroci srečujejo z grafičnimi
simboli na vsakem koraku, medtem ko otroci s slepoto redko pridejo v stik
198
