Page 195 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 195
a. kermauner ■ opismenjevanje otrok s slepoto
vzpodbud iz okolja, se mehanizem vzburjenja vidnih centrov ne vzpostavi,
to pa vpliva na vse vidike otrokovega razvoja. Otroci s težko okvaro vida
večkrat kažejo določene razvojne težave, ki jih lahko opazimo pri njiho
vih vsakodnevnih aktivnostih ali igri: otrok manj raziskuje in se slabše uči
s posnemanjem. Dojenčki in malčki s slepoto se igrajo predvsem individu
alno in vzporedno. Brez spodbude odraslih pri igri ne vstopajo v socialne
interakcije (Maljevac, 2019). Njihove senzomotorične izkušnje so zaradi
omejenega vida siromašnejše, kar pogojuje tudi drugačno komunikacijo
z okoljem in celoten razvoj komunikacijskih spretnosti (Eškirović, 2015).
Nujno jim je zagotoviti najrazličnejše dražljaje, temelječe na preostalih ču
tih, saj to omogoča razvoj pojmov in predstav kot osnove v procesu mišlje
nja govora in učenja (Čelešnik, 2009). V zgodnji mladosti je razvoj najin
tenzivnejši in vpliv okolja na otrokov razvoj najmočnejši (Žunič, 2019).
Za dejansko uresničevanje inkluzije v naši družbi se ne smemo več
osredotočati na napake, ovire, motnje posameznega otroka s posebni
mi potrebami. Torej ni pomembno, koliko in česa otrok ne zmore, tem
več to, kako in v kakšnem obsegu mu pomagati, da bo čim več zmogel.
Prepoznamo njegova močna področja in jih s prilagojenimi metodami
razvijamo, podpiramo in izpostavljamo.
Že pri dojenčku s slepoto lahko razvijamo tipno in slušno zaznavo,
ki ju bo kasneje še kako potreboval pri branju brajice in poslušanju literar
nih del. Govor se pri otrocih s slepoto navadno razvija hitreje kot sposob
nost gibanja, orientacije, zaznavanja okolice, ker pa imajo manj možnosti
za spoznavanje predmetov in pojmov, se pogosto naslanjajo le na verbal
ni opis, brez konkretne izkušnje sveta, ki jih obdaja, predvsem predme
tov, ki jih ni mogoče otipati, ker so preveliki, nevarni ipd. Otroci s slepoto
zato dostikrat uporabljajo verbalizme, besede, ki jim ne poznajo pomena,
le obliko; semantična vsebina dostikrat ne odgovarja realnemu izkustvu
(Matok, 2007). Izguba vida prisili otroke s slepoto v formiranje odnosov
samo z govorom, zato jim je treba besede za predmete, ki tipu in sluhu niso
dosegljivi (oblaki, perspektiva, senca itn.), razložiti na primeren način.
Razvita domišljija, bogat besedni zaklad, poznavanje pojmov, bese
dnih zvez, razumevanje povedanega in sposobnost poslušanja odločilno
vplivajo na uspešnost učenja branja in pisanja v šolski dobi. Veliko pozor
nosti moramo nameniti samemu opisovanju igrač, predmetov, pripove
dovanju po spominu, obnavljanju zgodbic, pravljic, učenju pesmic na pa
met, prepoznavanju posameznih glasov znotraj besed (Koprivnikar, b. d.).
Poslušanje pravljic, pesmic, zgodb, različnih glasov in šumov pripomore k
spodbujanju zavestnega slušnega zaznavanja in selekciji slušnih dražljajev
(Brvar, 2014). Otroku s slepoto omogočimo, da posluša zvoke, ki so pri
jetni in se z njimi igra. Različno zveneče igrače in predmeti z zvočnimi
193
vzpodbud iz okolja, se mehanizem vzburjenja vidnih centrov ne vzpostavi,
to pa vpliva na vse vidike otrokovega razvoja. Otroci s težko okvaro vida
večkrat kažejo določene razvojne težave, ki jih lahko opazimo pri njiho
vih vsakodnevnih aktivnostih ali igri: otrok manj raziskuje in se slabše uči
s posnemanjem. Dojenčki in malčki s slepoto se igrajo predvsem individu
alno in vzporedno. Brez spodbude odraslih pri igri ne vstopajo v socialne
interakcije (Maljevac, 2019). Njihove senzomotorične izkušnje so zaradi
omejenega vida siromašnejše, kar pogojuje tudi drugačno komunikacijo
z okoljem in celoten razvoj komunikacijskih spretnosti (Eškirović, 2015).
Nujno jim je zagotoviti najrazličnejše dražljaje, temelječe na preostalih ču
tih, saj to omogoča razvoj pojmov in predstav kot osnove v procesu mišlje
nja govora in učenja (Čelešnik, 2009). V zgodnji mladosti je razvoj najin
tenzivnejši in vpliv okolja na otrokov razvoj najmočnejši (Žunič, 2019).
Za dejansko uresničevanje inkluzije v naši družbi se ne smemo več
osredotočati na napake, ovire, motnje posameznega otroka s posebni
mi potrebami. Torej ni pomembno, koliko in česa otrok ne zmore, tem
več to, kako in v kakšnem obsegu mu pomagati, da bo čim več zmogel.
Prepoznamo njegova močna področja in jih s prilagojenimi metodami
razvijamo, podpiramo in izpostavljamo.
Že pri dojenčku s slepoto lahko razvijamo tipno in slušno zaznavo,
ki ju bo kasneje še kako potreboval pri branju brajice in poslušanju literar
nih del. Govor se pri otrocih s slepoto navadno razvija hitreje kot sposob
nost gibanja, orientacije, zaznavanja okolice, ker pa imajo manj možnosti
za spoznavanje predmetov in pojmov, se pogosto naslanjajo le na verbal
ni opis, brez konkretne izkušnje sveta, ki jih obdaja, predvsem predme
tov, ki jih ni mogoče otipati, ker so preveliki, nevarni ipd. Otroci s slepoto
zato dostikrat uporabljajo verbalizme, besede, ki jim ne poznajo pomena,
le obliko; semantična vsebina dostikrat ne odgovarja realnemu izkustvu
(Matok, 2007). Izguba vida prisili otroke s slepoto v formiranje odnosov
samo z govorom, zato jim je treba besede za predmete, ki tipu in sluhu niso
dosegljivi (oblaki, perspektiva, senca itn.), razložiti na primeren način.
Razvita domišljija, bogat besedni zaklad, poznavanje pojmov, bese
dnih zvez, razumevanje povedanega in sposobnost poslušanja odločilno
vplivajo na uspešnost učenja branja in pisanja v šolski dobi. Veliko pozor
nosti moramo nameniti samemu opisovanju igrač, predmetov, pripove
dovanju po spominu, obnavljanju zgodbic, pravljic, učenju pesmic na pa
met, prepoznavanju posameznih glasov znotraj besed (Koprivnikar, b. d.).
Poslušanje pravljic, pesmic, zgodb, različnih glasov in šumov pripomore k
spodbujanju zavestnega slušnega zaznavanja in selekciji slušnih dražljajev
(Brvar, 2014). Otroku s slepoto omogočimo, da posluša zvoke, ki so pri
jetni in se z njimi igra. Različno zveneče igrače in predmeti z zvočnimi
193
