Page 197 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 197
a. kermauner ■ opismenjevanje otrok s slepoto
in prstov, ki bodo kasneje sodelovali pri opismenjevanju, pa še niso dovolj
razviti in diferencirani (Koprivnikar, b. d.).
Brajica
Braillova pisava ali po slovensko brajica je dobila ime po genialnem fran
coskem slepem študentu Louisu Brailleu. Rojen je bil kot videč otrok v
vasici Coupvray blizu Pariza. Kot triletni fantič je po nesreči v očetovi
sedlarski delavnici popolnoma oslepel (Birch, 1997). Kljub slepoti se je
vključil v vaško šolo in pod zaščito vaškega župnika Palluya in mladega,
neobremenjenega učitelja Béchereta naredil dva razreda osnovne šole. Pri
desetih letih so ga sprejeli na Kraljevi zavod za slepe otroke v Parizu, ki
je bil prva šola za slepe na svetu. V zavodu so imeli poleg rokodelskih in
akademskih predmetov tudi branje, vendar po metodi, ki jo je zagovarjal
ustanovitelj šole Valentin Haüy, in sicer knjige z velikimi izbočenimi čr
kami. Branje je bilo počasno in težko, zato ga učenci niso marali. Leta 1821
je Kraljevi zavod obiskal Charles Barbier, ki je služil v Napoleonovi voj
ski. Svojo pisavo, ki jo je imenoval nočno pisanje, je razvil za tajno sporo
čanje zaupnih podatkov v bojnih jarkih ponoči brez pomoči svetlobe in
zvoka. Sestavljena je bila iz 12 pik, postavljenih vertikalno v dveh stolp
cih (Bračič, 2009). Braille je prevzel njegovo idejo, vendar jo je pri petnaj
stih letih izpopolnil. Namesto dvakrat po šest pik je zmanjšal znake le na
dvakrat po tri, torej šest, kar je mogoče zaobjeti z blazinico kazalca. Pike
v celici so razpostavljene navpično v dveh vertikalah. Različna kombina
cija pik v polju, ki ga imenujemo brajeva celica, pomeni črko. Z različnimi
kombinacijami dobimo 64 znakov. Pisava, ki ni analogna pisavi za vide
če, je zamišljena izredno sistematično, zato se je je informativno mogoče
relativno hitro naučiti (Gerbec, 1999). Ima le 25 črk, za označevanje veli
ke začetnice oz. verzalk se uporablja poseben predznak, prav tako tudi za
zapisovanje števk. Braillov sistem zajema sedem skupin znakov. Za druge
pomene osnovni skupini dodajamo pike, jo spustimo za eno horizontalo
niže ali ji dodamo predznak.
Velikost brajeve celice, višina in velikost pike se pri različnih znam
kah brajevih tiskalnikov in brajevih strojev nekoliko razlikujejo, vendar
so večinoma v okvirih velikosti blazinice kazalca. Navadno brajeva celi
ca meri 7,5 mm x 4,5 mm, razmak med pikami je 1,5 mm, premer pike je
1,5 mm, razmak med dvema brajevima črkama pa od 2 do 3 mm (Gerbec,
1999). Knjige v brajici so zato precej obširne: ena stran črnega tiska (tisk,
ki ga uporabljamo videči) sta dve strani in pol v brajici, zato se čedalje bolj
uveljavlja branje s pomočjo brajeve vrstice, ki je dodatek k običajnemu ra
čunalniku in osebi s slepoto nadomešča zaslon. Postavljena je pred tip
kovnico običajnega računalnika, na njej pa je vrsta majhnih lukenj, skozi
195
in prstov, ki bodo kasneje sodelovali pri opismenjevanju, pa še niso dovolj
razviti in diferencirani (Koprivnikar, b. d.).
Brajica
Braillova pisava ali po slovensko brajica je dobila ime po genialnem fran
coskem slepem študentu Louisu Brailleu. Rojen je bil kot videč otrok v
vasici Coupvray blizu Pariza. Kot triletni fantič je po nesreči v očetovi
sedlarski delavnici popolnoma oslepel (Birch, 1997). Kljub slepoti se je
vključil v vaško šolo in pod zaščito vaškega župnika Palluya in mladega,
neobremenjenega učitelja Béchereta naredil dva razreda osnovne šole. Pri
desetih letih so ga sprejeli na Kraljevi zavod za slepe otroke v Parizu, ki
je bil prva šola za slepe na svetu. V zavodu so imeli poleg rokodelskih in
akademskih predmetov tudi branje, vendar po metodi, ki jo je zagovarjal
ustanovitelj šole Valentin Haüy, in sicer knjige z velikimi izbočenimi čr
kami. Branje je bilo počasno in težko, zato ga učenci niso marali. Leta 1821
je Kraljevi zavod obiskal Charles Barbier, ki je služil v Napoleonovi voj
ski. Svojo pisavo, ki jo je imenoval nočno pisanje, je razvil za tajno sporo
čanje zaupnih podatkov v bojnih jarkih ponoči brez pomoči svetlobe in
zvoka. Sestavljena je bila iz 12 pik, postavljenih vertikalno v dveh stolp
cih (Bračič, 2009). Braille je prevzel njegovo idejo, vendar jo je pri petnaj
stih letih izpopolnil. Namesto dvakrat po šest pik je zmanjšal znake le na
dvakrat po tri, torej šest, kar je mogoče zaobjeti z blazinico kazalca. Pike
v celici so razpostavljene navpično v dveh vertikalah. Različna kombina
cija pik v polju, ki ga imenujemo brajeva celica, pomeni črko. Z različnimi
kombinacijami dobimo 64 znakov. Pisava, ki ni analogna pisavi za vide
če, je zamišljena izredno sistematično, zato se je je informativno mogoče
relativno hitro naučiti (Gerbec, 1999). Ima le 25 črk, za označevanje veli
ke začetnice oz. verzalk se uporablja poseben predznak, prav tako tudi za
zapisovanje števk. Braillov sistem zajema sedem skupin znakov. Za druge
pomene osnovni skupini dodajamo pike, jo spustimo za eno horizontalo
niže ali ji dodamo predznak.
Velikost brajeve celice, višina in velikost pike se pri različnih znam
kah brajevih tiskalnikov in brajevih strojev nekoliko razlikujejo, vendar
so večinoma v okvirih velikosti blazinice kazalca. Navadno brajeva celi
ca meri 7,5 mm x 4,5 mm, razmak med pikami je 1,5 mm, premer pike je
1,5 mm, razmak med dvema brajevima črkama pa od 2 do 3 mm (Gerbec,
1999). Knjige v brajici so zato precej obširne: ena stran črnega tiska (tisk,
ki ga uporabljamo videči) sta dve strani in pol v brajici, zato se čedalje bolj
uveljavlja branje s pomočjo brajeve vrstice, ki je dodatek k običajnemu ra
čunalniku in osebi s slepoto nadomešča zaslon. Postavljena je pred tip
kovnico običajnega računalnika, na njej pa je vrsta majhnih lukenj, skozi
195
