Page 178 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 178
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
je tvorjenje novih konceptov, ne pomnjenje podatkov in dejstev ali,
kot je dejal že Vigotski, »povezovanje posameznih pojmov v enotno
strukturo višjega pojma« (Vigotski, 2010: str. 286). V tem kontekstu
pri »učenju na pamet« ne gre za učenje, gre le za bolj ali manj krat
kotrajno kopičenje informacij v kratkoročnem spominu, ki jih mož
gani mnoge kmalu izvržejo – ker jih ne potrebujejo in zato, da hrani
jo svoje kapacitete za podatke, ki so v interesu posameznika.
Znanstveniki so dokazali, da se človeški možgani naučijo le vsebin,
ki so pomembne za njihov razvoj in uporabnost, naučijo se torej le vsebin,
za katere možgani prepoznajo interes in so za zanje motivirani (Bransford
et al., 2000). Možgani so torej selektivni in mnogo podatkov in dejstev,
ki jih posredujejo učitelji, zavržejo, še predno vstopijo v obdelavo (Rutar,
2017). Učenje vsebin, ki učenca pritegnejo, nastaja z globljimi metakogni
tivnimi procesi in je večinoma trajno. S tem ne trdimo, da naj se učenci
učijo le po »njihovi volji«, poudarjamo pa, da sta za utrditev spomina in
posledično razumevanja vsebin potrebna interes in motivacija. To tudi ne
pomeni, da se ničesar ne naučimo, če se učimo na pamet – informacije iz
kratkoročnega spomina se povezujejo z že usvojenimi vsebinami (in tvo
rijo nove kognitivne modele), če so za naš um in napredovanje uporabne.
Povedano drugače: podatke za metakognicijo izbiramo glede na uporab
ne cilje (angl.: goal-directed).
Tradicionalno poučevanje je pogosto razumljeno kot prenos znanja
učitelja na učence. Vendar pri procesu učenja, kot ga razume kognitivna
znanost, ne gre za prenos znanja iz možganov učitelja v možgane učencev.
Znanje, kot tudi zaznavanje okolice, se namreč ustvarja v možganih učen
ca skozi miselne procese. Učitelj skupaj z učenci ustvarja okoliščine, da je
tak proces mogoč in čim bolj intenziven.
Ocenjevanje in učni dosežki povzročajo nepotrebno
stigmatizacijo učencev
Zapisali smo že, da je posledica koncepta ocenjevanja v slovenski šoli raz
vrščanje učencev glede na učne dosežke, ki jih učenci pridobijo z ocenje
vanjem. Ocenjevanje, ki je namenjeno evalvaciji učnih dosežkov in je lo
čeno od procesa poučevanja, vrednotenje rezultatov na osnovi enotnih
standardov in reprezentativnih učnih vsebin, ki poteka ob zaključkih po
sameznih enot ali ocenjevalnega obdobja, in večinska uporaba številčnih
ocen so le nekatere značilnosti prevladujočega sumativnega ocenjevanja
(tudi angl. high-stakes ali assesment of learning). Poleg razvrščanja učen
cev v kategorije od nezadostnih do odličnih ima tak sistem vrsto negativ
nih učinkov: spodbuja kampanjsko učenje in učenje s pomnjenjem velikih
176
je tvorjenje novih konceptov, ne pomnjenje podatkov in dejstev ali,
kot je dejal že Vigotski, »povezovanje posameznih pojmov v enotno
strukturo višjega pojma« (Vigotski, 2010: str. 286). V tem kontekstu
pri »učenju na pamet« ne gre za učenje, gre le za bolj ali manj krat
kotrajno kopičenje informacij v kratkoročnem spominu, ki jih mož
gani mnoge kmalu izvržejo – ker jih ne potrebujejo in zato, da hrani
jo svoje kapacitete za podatke, ki so v interesu posameznika.
Znanstveniki so dokazali, da se človeški možgani naučijo le vsebin,
ki so pomembne za njihov razvoj in uporabnost, naučijo se torej le vsebin,
za katere možgani prepoznajo interes in so za zanje motivirani (Bransford
et al., 2000). Možgani so torej selektivni in mnogo podatkov in dejstev,
ki jih posredujejo učitelji, zavržejo, še predno vstopijo v obdelavo (Rutar,
2017). Učenje vsebin, ki učenca pritegnejo, nastaja z globljimi metakogni
tivnimi procesi in je večinoma trajno. S tem ne trdimo, da naj se učenci
učijo le po »njihovi volji«, poudarjamo pa, da sta za utrditev spomina in
posledično razumevanja vsebin potrebna interes in motivacija. To tudi ne
pomeni, da se ničesar ne naučimo, če se učimo na pamet – informacije iz
kratkoročnega spomina se povezujejo z že usvojenimi vsebinami (in tvo
rijo nove kognitivne modele), če so za naš um in napredovanje uporabne.
Povedano drugače: podatke za metakognicijo izbiramo glede na uporab
ne cilje (angl.: goal-directed).
Tradicionalno poučevanje je pogosto razumljeno kot prenos znanja
učitelja na učence. Vendar pri procesu učenja, kot ga razume kognitivna
znanost, ne gre za prenos znanja iz možganov učitelja v možgane učencev.
Znanje, kot tudi zaznavanje okolice, se namreč ustvarja v možganih učen
ca skozi miselne procese. Učitelj skupaj z učenci ustvarja okoliščine, da je
tak proces mogoč in čim bolj intenziven.
Ocenjevanje in učni dosežki povzročajo nepotrebno
stigmatizacijo učencev
Zapisali smo že, da je posledica koncepta ocenjevanja v slovenski šoli raz
vrščanje učencev glede na učne dosežke, ki jih učenci pridobijo z ocenje
vanjem. Ocenjevanje, ki je namenjeno evalvaciji učnih dosežkov in je lo
čeno od procesa poučevanja, vrednotenje rezultatov na osnovi enotnih
standardov in reprezentativnih učnih vsebin, ki poteka ob zaključkih po
sameznih enot ali ocenjevalnega obdobja, in večinska uporaba številčnih
ocen so le nekatere značilnosti prevladujočega sumativnega ocenjevanja
(tudi angl. high-stakes ali assesment of learning). Poleg razvrščanja učen
cev v kategorije od nezadostnih do odličnih ima tak sistem vrsto negativ
nih učinkov: spodbuja kampanjsko učenje in učenje s pomnjenjem velikih
176
