Page 175 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 175
m. rovšek ■ med pravičnostjo, kakovostjo in učnimi dosežki v osnovni šoli
46,7 %. Podobne rezultate najdemo tudi v raziskavah HBSC od leta 2001
dalje. Zanimivi so tudi rezultati analiz ozadenjskih spremenljivk, ki jih
kažeta mednarodni raziskavi PISA 2015 in 2018 (OECD, 2015, 2018). Tu
opozarjamo, da raziskave zajemajo učence, ki so večinoma v prvih letnikih
srednje šole, zato jih za pojasnjevanje razmer v osnovi šoli uporabljamo
le smiselno, v povezavi s spodaj navedenimi raziskavami o motivaciji
UNICEF in TIMSS. Motivacija v ciklu PISA 2015, ki je izražena z
zadovoljstvom pri učenju naravoslovja, je pri slovenskih 15-letnikih
pri vrednosti indeksa –0,36 na predzadnjem mestu (povprečje OECD
je 0,02). Tudi z zadovoljstvom pri učenju branja v ciklu PISA 2018
(OECD, 2018) je Slovenija pod povprečjem vključenih držav z veliko
razliko med spoloma (povprečje je –022, učenci –0,55, učenke pa 0,11),
kar nas ponovno uvršča precej na rep lestvice vključenih držav. Še bolj
zaskrbljujoča podatka sta, da slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki
iz vseh vključenih držav pri svojih učiteljih materinščine v povprečju
zaznavajo najmanj povratne informacije o svojem napredku. Vrednost
indeksa učiteljeve povratne informacije pri pouku slovenščine je za
Slovenijo –0,41 in je najnižja od vseh vključenih držav. Izmed vseh 55 pri
merjanih držav so učenci svoje (druge) učitelje bolj negativno ocenili le še
v osmih državah. Slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki iz drugih dr
žav pri svojih učiteljih slovenščine v povprečju zaznavajo manj navdušenja
pri poučevanju. Naslednja izsledka nista povezana le s šolo, vseeno pa jih
je vredno omeniti: vrednost indeksa izražanja pozitivnih čustev (sreča, ra
dost in veselje) za Slovenijo je daleč najnižja (–0,61, za tem Velika Britanija
z vrednostjo –0,29), 35 % slovenskih učencev pa je poročalo, da so pogosto
ali vedno žalostni, dobra polovica jih je poročala, da so pogosto ali vedno
zaskrbljeni (ibid.). Podobni so rezultati mednarodne raziskave TIMSS iz
leta 2015, v kateri ugotavljajo, da se le dobrih 6 % osmošolcev zelo strinja,
da so radi v šoli, le 20 % pa se zelo strinja s trditvijo, da se v šoli veliko na
učijo. Raziskava prav tako kaže nizko naklonjenost do naravoslovja in ma
tematike, zavzetost za učenje teh predmetov ter nizko samozavest v nara
voslovju in matematiki (TIMSS, 2015).
O odnosu do šole govori tudi domača raziskava, ki jo je v letu 2017
naročil UNICEF na učencih, starih od 7–15 let. Ta kaže, da je le 17 % otrok
v Sloveniji pomembno (in zadovoljstvo črpajo iz tega), da se lahko šolajo in
izobražujejo, zgolj 6 % otrok v Sloveniji pomoč v primeru slabih ocen poi
šče pri učiteljih ali šolskih svetovalnih delavcih. Le nekaj več kot polovica
otrok v Sloveniji meni, da učitelji in pedagogi upoštevajo njihova mnenja,
kar 16 % pa se jih počuti, kot da s temi osebami nimajo stika. Nadalje 76
% otrok v Sloveniji pravi, da v šolo ne hodijo z največjim veseljem, več kot
173
46,7 %. Podobne rezultate najdemo tudi v raziskavah HBSC od leta 2001
dalje. Zanimivi so tudi rezultati analiz ozadenjskih spremenljivk, ki jih
kažeta mednarodni raziskavi PISA 2015 in 2018 (OECD, 2015, 2018). Tu
opozarjamo, da raziskave zajemajo učence, ki so večinoma v prvih letnikih
srednje šole, zato jih za pojasnjevanje razmer v osnovi šoli uporabljamo
le smiselno, v povezavi s spodaj navedenimi raziskavami o motivaciji
UNICEF in TIMSS. Motivacija v ciklu PISA 2015, ki je izražena z
zadovoljstvom pri učenju naravoslovja, je pri slovenskih 15-letnikih
pri vrednosti indeksa –0,36 na predzadnjem mestu (povprečje OECD
je 0,02). Tudi z zadovoljstvom pri učenju branja v ciklu PISA 2018
(OECD, 2018) je Slovenija pod povprečjem vključenih držav z veliko
razliko med spoloma (povprečje je –022, učenci –0,55, učenke pa 0,11),
kar nas ponovno uvršča precej na rep lestvice vključenih držav. Še bolj
zaskrbljujoča podatka sta, da slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki
iz vseh vključenih držav pri svojih učiteljih materinščine v povprečju
zaznavajo najmanj povratne informacije o svojem napredku. Vrednost
indeksa učiteljeve povratne informacije pri pouku slovenščine je za
Slovenijo –0,41 in je najnižja od vseh vključenih držav. Izmed vseh 55 pri
merjanih držav so učenci svoje (druge) učitelje bolj negativno ocenili le še
v osmih državah. Slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki iz drugih dr
žav pri svojih učiteljih slovenščine v povprečju zaznavajo manj navdušenja
pri poučevanju. Naslednja izsledka nista povezana le s šolo, vseeno pa jih
je vredno omeniti: vrednost indeksa izražanja pozitivnih čustev (sreča, ra
dost in veselje) za Slovenijo je daleč najnižja (–0,61, za tem Velika Britanija
z vrednostjo –0,29), 35 % slovenskih učencev pa je poročalo, da so pogosto
ali vedno žalostni, dobra polovica jih je poročala, da so pogosto ali vedno
zaskrbljeni (ibid.). Podobni so rezultati mednarodne raziskave TIMSS iz
leta 2015, v kateri ugotavljajo, da se le dobrih 6 % osmošolcev zelo strinja,
da so radi v šoli, le 20 % pa se zelo strinja s trditvijo, da se v šoli veliko na
učijo. Raziskava prav tako kaže nizko naklonjenost do naravoslovja in ma
tematike, zavzetost za učenje teh predmetov ter nizko samozavest v nara
voslovju in matematiki (TIMSS, 2015).
O odnosu do šole govori tudi domača raziskava, ki jo je v letu 2017
naročil UNICEF na učencih, starih od 7–15 let. Ta kaže, da je le 17 % otrok
v Sloveniji pomembno (in zadovoljstvo črpajo iz tega), da se lahko šolajo in
izobražujejo, zgolj 6 % otrok v Sloveniji pomoč v primeru slabih ocen poi
šče pri učiteljih ali šolskih svetovalnih delavcih. Le nekaj več kot polovica
otrok v Sloveniji meni, da učitelji in pedagogi upoštevajo njihova mnenja,
kar 16 % pa se jih počuti, kot da s temi osebami nimajo stika. Nadalje 76
% otrok v Sloveniji pravi, da v šolo ne hodijo z največjim veseljem, več kot
173
