Page 177 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 177
m. rovšek ■ med pravičnostjo, kakovostjo in učnimi dosežki v osnovni šoli
kognitivnih značilnosti učencev, ali drugače – učenci bodo bi bili ob uče
nju v svojem območju bližnjega razvoja.
Količine snovi je v osnovni šoli preveč! Tudi, če bi bilo podatkov in
dejstev pol manj, bi jih bilo verjetno preveč. Preveč jih je bilo verjetno tudi
že v preteklosti, zlasti po uvedbi 9-letne šole. Čeprav je pri nekaterih pred
metih nekaj snovi manj kot v preteklosti, verjetno skupna količina snovi
ob zadnjih prenovah učnih načrtov ni nič manjša. Učbeniki jih pogosto
nadgrajujejo še z dodatnimi vsebinami. Neposredno dokazovanje te ka
tegorične izjave z ugotavljanjem, koliko snovi je preveč, bi kazala na nera
zumevanje konteksta, iz katerega je nastala. Zato je pojasnjevanje te izjave
lahko le posredno, s pomočjo razumevanja učenja na način, kot ga razu
me kognitivna znanost:
– Vseh informacij, dejstev in podatkov je preveč, da bi si jih lahko vse
zapomnili, poleg tega so skorajda vsi dostopni na medmrežju in do
segljivi kadarkoli ter kjerkoli. Da je treba učence učiti iskanja pre
verjenih spletnih podatkov, kaže tudi podatek, da le četrtina osnov
nošolskih učencev uporablja splet za iskanje informacij, povezanih z
učenjem za šolo (ZASSS, 2019).
– Mnoga dejstva in podatki zastarajo, z novi znanstvenimi dognanji
postanejo napačni in neuporabni. Veliko podatkov, ki smo se jih uči
li pred leti in desetletji, danes ne velja več, mnogo trditev je danes
ovrženih, mnogo bo ovrženih jutri. Z napredkom znanosti, poja
vom novih dejstev in informacij je proces staranja »znanj« še veliko
hitrejši. Veliko dejstev in podatkov, ki jih danes vsebujejo osnovno
šolski učbeniki, čez desetletje ne bo več velja. Veliko poklicev, ve
zanih na kompetence, ki jih daje današnja šola, čez desetletje ne bo
več obstajalo. Od kod torej potreba ali nuja po pomnjenju tolikšne
količine podatkov, če bodo mnogi čez nekaj let že zastareli ali pa
bodo neuporabni?
– Učenci, ki se podatke in dejstva »učijo« z rabo delovnega oziroma
kratkoročnega spomina pogosto brez razumevanja, bodo podatke in
dejstva zadržali le do ocenjevanja – saj so se jih večinoma tudi naučili
le za ocenjevanje. Hranjenje podatkov, torej spomin, je le skladišče za
procese učenja, ni cilj učenja. Cilj je trajno razumevanje kontekstov,
v katere so umeščene informacije in dejstva. Učenje je že po nekaj
desetletij stari definiciji kognitivni in čustveni proces, v katerem iz-
kušnje povzročijo relativno stalno spremembo v znanju ali vedenju
(Woolfolk, 2001). Tako avtentično, učencu pristno učenje nima ve
liko skupnega z »učenjem« na pamet, saj so možgani evolucijsko na
rejeni tako, da jih žene k učenju. Na drug način izraženo – učenje
175
kognitivnih značilnosti učencev, ali drugače – učenci bodo bi bili ob uče
nju v svojem območju bližnjega razvoja.
Količine snovi je v osnovni šoli preveč! Tudi, če bi bilo podatkov in
dejstev pol manj, bi jih bilo verjetno preveč. Preveč jih je bilo verjetno tudi
že v preteklosti, zlasti po uvedbi 9-letne šole. Čeprav je pri nekaterih pred
metih nekaj snovi manj kot v preteklosti, verjetno skupna količina snovi
ob zadnjih prenovah učnih načrtov ni nič manjša. Učbeniki jih pogosto
nadgrajujejo še z dodatnimi vsebinami. Neposredno dokazovanje te ka
tegorične izjave z ugotavljanjem, koliko snovi je preveč, bi kazala na nera
zumevanje konteksta, iz katerega je nastala. Zato je pojasnjevanje te izjave
lahko le posredno, s pomočjo razumevanja učenja na način, kot ga razu
me kognitivna znanost:
– Vseh informacij, dejstev in podatkov je preveč, da bi si jih lahko vse
zapomnili, poleg tega so skorajda vsi dostopni na medmrežju in do
segljivi kadarkoli ter kjerkoli. Da je treba učence učiti iskanja pre
verjenih spletnih podatkov, kaže tudi podatek, da le četrtina osnov
nošolskih učencev uporablja splet za iskanje informacij, povezanih z
učenjem za šolo (ZASSS, 2019).
– Mnoga dejstva in podatki zastarajo, z novi znanstvenimi dognanji
postanejo napačni in neuporabni. Veliko podatkov, ki smo se jih uči
li pred leti in desetletji, danes ne velja več, mnogo trditev je danes
ovrženih, mnogo bo ovrženih jutri. Z napredkom znanosti, poja
vom novih dejstev in informacij je proces staranja »znanj« še veliko
hitrejši. Veliko dejstev in podatkov, ki jih danes vsebujejo osnovno
šolski učbeniki, čez desetletje ne bo več velja. Veliko poklicev, ve
zanih na kompetence, ki jih daje današnja šola, čez desetletje ne bo
več obstajalo. Od kod torej potreba ali nuja po pomnjenju tolikšne
količine podatkov, če bodo mnogi čez nekaj let že zastareli ali pa
bodo neuporabni?
– Učenci, ki se podatke in dejstva »učijo« z rabo delovnega oziroma
kratkoročnega spomina pogosto brez razumevanja, bodo podatke in
dejstva zadržali le do ocenjevanja – saj so se jih večinoma tudi naučili
le za ocenjevanje. Hranjenje podatkov, torej spomin, je le skladišče za
procese učenja, ni cilj učenja. Cilj je trajno razumevanje kontekstov,
v katere so umeščene informacije in dejstva. Učenje je že po nekaj
desetletij stari definiciji kognitivni in čustveni proces, v katerem iz-
kušnje povzročijo relativno stalno spremembo v znanju ali vedenju
(Woolfolk, 2001). Tako avtentično, učencu pristno učenje nima ve
liko skupnega z »učenjem« na pamet, saj so možgani evolucijsko na
rejeni tako, da jih žene k učenju. Na drug način izraženo – učenje
175
