Page 163 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 163
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
Če poenostavimo: v govoru in jeziku deprivilegiranih skupin obstaja
relativni primanjkljaj, ki je v funkciji družbene neenakosti – vladajoče
družbene skupin si lastijo privilegirajoče diskurzivne vire, tiste, ki so razla-
ščene, pa so razlaščene na področju ekonomskih, socialnih, kulturnih, pa tudi
diskurzivnih virov. Pojmovanje »primanjkljaja« (za katerega smo rekli, da
je realen, ker je strukturen) je pravzaprav nekoliko netočno: pri deprivile-
giranih skupinah ne gre za uporabo jezika, ki bi bil kvalitativno »enak«
kot jezik privilegiranih skupin, le osiromašen/deficitaren (manj besed, manj
pravilna slovnica, manj spretna skladnja). Diskurzivna razlika med druž
benimi skupinami ni razmerje manj (nižji razred) – več (višji razred), tem
več je med »govorno-jezikovnimi dispozicijami« obojih kompleksno raz-
merje družbene neenakosti. Jezik deprivilegiranih družbenih skupin je
torej relativno »deficitaren« ravno zato, ker je jezik podrejanja. Vsak pro
gram in izobraževalna politika, ki predpostavlja, da bi bilo mogoče neena
kost kompenzirati z večjim »jezikovnim vnosom« in boljšimi pedagoški
mi prijemi (naj otroci slišijo več besed, se naučijo pravilne skladnje, naj se
igrajo z didaktičnimi igračami), spregleda temeljne mehanizme reproduk
cije družbene neenakosti. V resnici gre pri avtorjih in snovalcih interven
cij za prenaglo indukcijo (partikularnih spoznanj) in zmotno interpretaci-
jo odnosa med izvorom in manifestacijo. Spregledan je izvor neenakosti in
problematika je nagovorjena šele pri manifestaciji (z razvojno-psihološki
mi, nevrobiološkimi, logopedskimi raziskavami). To zmoto je sicer antici
piral že Bernstein (2003d: str. 82):
Nujno je imeti v mislih distinkcijo med izvorom, kjer »nastajajo govorne
oblike« – to so družbena razmerja – in opisom kazalnikov govornih ob-
lik. Kar se je zgodilo v zadnjih desetletjih raziskovanja, je /…/ poskus, da
bi osnovali splošno in natančno formulacijo načel, ki generirajo različne
jezikovne oblike, torej družbeno razrednih razmerij, »delujočih« preko
jezika, in na drugi strani bolj sistematičen, splošen in natančen opis gov-
ornih oblik.
V zadnjih desetletjih je bilo narejenega veliko dela na drugem kon-
cu problema – pri sistematičnem in natančnem opisu govornih oblik.
Manifestacije merijo, korelirajo in razkrivajo empirične raziskave. Pri iz
voru pa je nujno ubrati drugačno pot: najprej o njem govoriti sociološko,
semantično, šele v dodelan teoretski okvir pa je mogoče umestiti (v njem
interpretirati) neenakosti v leksiki, sintaksi, slovničnosti in nazadnje v go-
vorno-jezikovnem razvoju otrok. Če je ta veriga kavzalnosti na neki točki
neupravičeno prekinjena ali celo obrnjena in je prednji del analize (so
ciološki in semantičen) amputiran, ostane malo možnosti, da bi bilo ti
sto, kar je ugotovljeno, celostno in utemeljeno. Obenem pedagoške,
161
Če poenostavimo: v govoru in jeziku deprivilegiranih skupin obstaja
relativni primanjkljaj, ki je v funkciji družbene neenakosti – vladajoče
družbene skupin si lastijo privilegirajoče diskurzivne vire, tiste, ki so razla-
ščene, pa so razlaščene na področju ekonomskih, socialnih, kulturnih, pa tudi
diskurzivnih virov. Pojmovanje »primanjkljaja« (za katerega smo rekli, da
je realen, ker je strukturen) je pravzaprav nekoliko netočno: pri deprivile-
giranih skupinah ne gre za uporabo jezika, ki bi bil kvalitativno »enak«
kot jezik privilegiranih skupin, le osiromašen/deficitaren (manj besed, manj
pravilna slovnica, manj spretna skladnja). Diskurzivna razlika med druž
benimi skupinami ni razmerje manj (nižji razred) – več (višji razred), tem
več je med »govorno-jezikovnimi dispozicijami« obojih kompleksno raz-
merje družbene neenakosti. Jezik deprivilegiranih družbenih skupin je
torej relativno »deficitaren« ravno zato, ker je jezik podrejanja. Vsak pro
gram in izobraževalna politika, ki predpostavlja, da bi bilo mogoče neena
kost kompenzirati z večjim »jezikovnim vnosom« in boljšimi pedagoški
mi prijemi (naj otroci slišijo več besed, se naučijo pravilne skladnje, naj se
igrajo z didaktičnimi igračami), spregleda temeljne mehanizme reproduk
cije družbene neenakosti. V resnici gre pri avtorjih in snovalcih interven
cij za prenaglo indukcijo (partikularnih spoznanj) in zmotno interpretaci-
jo odnosa med izvorom in manifestacijo. Spregledan je izvor neenakosti in
problematika je nagovorjena šele pri manifestaciji (z razvojno-psihološki
mi, nevrobiološkimi, logopedskimi raziskavami). To zmoto je sicer antici
piral že Bernstein (2003d: str. 82):
Nujno je imeti v mislih distinkcijo med izvorom, kjer »nastajajo govorne
oblike« – to so družbena razmerja – in opisom kazalnikov govornih ob-
lik. Kar se je zgodilo v zadnjih desetletjih raziskovanja, je /…/ poskus, da
bi osnovali splošno in natančno formulacijo načel, ki generirajo različne
jezikovne oblike, torej družbeno razrednih razmerij, »delujočih« preko
jezika, in na drugi strani bolj sistematičen, splošen in natančen opis gov-
ornih oblik.
V zadnjih desetletjih je bilo narejenega veliko dela na drugem kon-
cu problema – pri sistematičnem in natančnem opisu govornih oblik.
Manifestacije merijo, korelirajo in razkrivajo empirične raziskave. Pri iz
voru pa je nujno ubrati drugačno pot: najprej o njem govoriti sociološko,
semantično, šele v dodelan teoretski okvir pa je mogoče umestiti (v njem
interpretirati) neenakosti v leksiki, sintaksi, slovničnosti in nazadnje v go-
vorno-jezikovnem razvoju otrok. Če je ta veriga kavzalnosti na neki točki
neupravičeno prekinjena ali celo obrnjena in je prednji del analize (so
ciološki in semantičen) amputiran, ostane malo možnosti, da bi bilo ti
sto, kar je ugotovljeno, celostno in utemeljeno. Obenem pedagoške,
161
