Page 158 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 158
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
ampak iz »specializiranega socialnega položaja, ki je v funkciji družbene
strukture in sistema socialne stratifikacije« (2003d: str. 102).
Povezanost ali povzročenost?
Najbolj neugoden izid raziskovalne vneme na področju je, da številčnost
podatkov ustvarja vtis konciznosti in koherentnosti, četudi je teoretski
aparat (v katerega se podatkovje nujno vpenja) oslabljen in dopušča roko
hitrske zaključke (Dudley-Marling; Lucas, 2009). Ena najbolj mikavnih
zmot izhaja iz dejstva, da je »reproduktivne sile« sicer mogoče opazovati in
izmeriti v zgodovinskem smislu, delujejo pa v strukturnem smislu razredne
razdeljenosti. Kar se kaže kot simptom, se prebira kot izvor. Kar se kaže kot
»primanjkljaj« v govoru in jeziku deprivilegiranih otrok, je sicer mogoče
(z izredno natančnostjo) korelirati z aspekti primarnega okolja družin –
težava nastane, ko se korelacije razume kot kavzalnost. Če poenostavimo:
mogoče je najti povezanost med številom knjig v gospodinjstvu in hitro
stjo govorno-jezikovnega razvoja otrok. A če vsaki deprivilegirani družini
podarimo omaro knjig ali starše poučimo o pomembnosti branja, s tem ne
bomo dosegli (dolgoročnih) pospeškov v otrokovem razvoju. Vzročnost,
kakršno je slutiti, v realnosti ne vzdrži. Neenakosti izhajajo iz strukturnih
značilnosti neenakih položajev družin in otrok, ne pa iz partikularnih
manifestacij neenakosti (kot so število knjig, ure skupnega branja, števi
lo besed). Tako so načrti, ki poskušajo spoznanja na tak – »zdravorazum
ski način« – aplicirati v prakso, osnovani na napačni postavki (Burman,
2008; Gillies 2007).
Zagata se pojavi na dveh točkah:
1) ko se strukturne neenakosti enači z vsakokratnimi manifestacijami teh
neenakosti in
2) ko se korelacijo med manifestirano razrednostjo in razvojnimi/uč
nimi izidi otrok prebira kot »kavzalnost« – ko se povezanosti med
spremenljivkami (na primer med SES in obsegom besednjaka) ne ra
zume zgolj kot povezanosti, ampak se razmerju med enim in dru
gim pripisuje odnos »povzročenosti«. Pri čemer se zazdi, da speci
fični »atributi razrednega okolja« povzročajo (določljive) specifične
učinke pri otroku.
Kot opomni Bourdieu:
Interakcije, ki prinašajo empirističnim dispozicijam takojšnje zadovoljst-
vo – lahko jih opazujemo, posnamemo na film, registriramo, skratka, se
jih dotaknemo s prstom – prikrivajo strukture, ki se tukaj realizirajo. To je
eden izmed primerov, ko vidno, tisto, kar je neposredno dano, prikriva
156
ampak iz »specializiranega socialnega položaja, ki je v funkciji družbene
strukture in sistema socialne stratifikacije« (2003d: str. 102).
Povezanost ali povzročenost?
Najbolj neugoden izid raziskovalne vneme na področju je, da številčnost
podatkov ustvarja vtis konciznosti in koherentnosti, četudi je teoretski
aparat (v katerega se podatkovje nujno vpenja) oslabljen in dopušča roko
hitrske zaključke (Dudley-Marling; Lucas, 2009). Ena najbolj mikavnih
zmot izhaja iz dejstva, da je »reproduktivne sile« sicer mogoče opazovati in
izmeriti v zgodovinskem smislu, delujejo pa v strukturnem smislu razredne
razdeljenosti. Kar se kaže kot simptom, se prebira kot izvor. Kar se kaže kot
»primanjkljaj« v govoru in jeziku deprivilegiranih otrok, je sicer mogoče
(z izredno natančnostjo) korelirati z aspekti primarnega okolja družin –
težava nastane, ko se korelacije razume kot kavzalnost. Če poenostavimo:
mogoče je najti povezanost med številom knjig v gospodinjstvu in hitro
stjo govorno-jezikovnega razvoja otrok. A če vsaki deprivilegirani družini
podarimo omaro knjig ali starše poučimo o pomembnosti branja, s tem ne
bomo dosegli (dolgoročnih) pospeškov v otrokovem razvoju. Vzročnost,
kakršno je slutiti, v realnosti ne vzdrži. Neenakosti izhajajo iz strukturnih
značilnosti neenakih položajev družin in otrok, ne pa iz partikularnih
manifestacij neenakosti (kot so število knjig, ure skupnega branja, števi
lo besed). Tako so načrti, ki poskušajo spoznanja na tak – »zdravorazum
ski način« – aplicirati v prakso, osnovani na napačni postavki (Burman,
2008; Gillies 2007).
Zagata se pojavi na dveh točkah:
1) ko se strukturne neenakosti enači z vsakokratnimi manifestacijami teh
neenakosti in
2) ko se korelacijo med manifestirano razrednostjo in razvojnimi/uč
nimi izidi otrok prebira kot »kavzalnost« – ko se povezanosti med
spremenljivkami (na primer med SES in obsegom besednjaka) ne ra
zume zgolj kot povezanosti, ampak se razmerju med enim in dru
gim pripisuje odnos »povzročenosti«. Pri čemer se zazdi, da speci
fični »atributi razrednega okolja« povzročajo (določljive) specifične
učinke pri otroku.
Kot opomni Bourdieu:
Interakcije, ki prinašajo empirističnim dispozicijam takojšnje zadovoljst-
vo – lahko jih opazujemo, posnamemo na film, registriramo, skratka, se
jih dotaknemo s prstom – prikrivajo strukture, ki se tukaj realizirajo. To je
eden izmed primerov, ko vidno, tisto, kar je neposredno dano, prikriva
156
