Page 160 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 160
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
Takih interpretacij ne manjka – ne le pri raziskavah govora in jezika
deprivilegiranih otrok, ampak prevladujejo tudi pri avtorjih, ki se ukvar
jajo z drugimi aspekti razvoja. Način, na katerega razumejo povezanost
(dozdevno kavzalnost) med »razredom« in »razvojem«, sijajno povza
me Heckman, ko zapiše (2001: str. 83): »Pravo merilo otroške revščine je
kakovost starševstva, ki ga je otrok deležen, ne le količina denarja, ki je na
voljo v gospodinjstvu.« Le korak je od te postavke do stališča, da družbe
na neenakost »izhaja« iz razlik v starševstvu. Po tem razumevanju, za
piše Gillies (2005), je kakovostna vzgoja edina stvar, ki je potrebna, da se
otrokom zagotovi enakost možnosti. In takoj za tem pride bralcem na mi
sel, da so »revni starši tisti, ki so odgovorni, da na svoje potomce prenese
jo znanja in veščine, ki so potrebna, da dosežemo družbeno pravičnost«
(Gilles, 2007). Ta »uvid« nenamerno potencirajo sodobne nevroznan
stvene raziskave, ki diseminirajo idejo, da je družbena neenakost preko
primarne vzgoje vpisana v biologijo posameznika. Kakovostna oziroma
nekakovostna vzgoja staršev se »pozna« v dobrem/slabem razvoju otro
kovih možganov. Tako avtorji (Romeo et al., 2018b) zatrdijo:
Spoznanja nakazujejo, da bi povečanje govornih obratov lahko pospešilo
strukturni razvoj možganov in jezikovne zmožnosti, ki jih razvoj mož-
ganov omogoča pri otrocih ne glede na njihovo družbeno ozadje (Ro-
meo et al., 2018b: str. 7876).
O razliki med korelacijo in kavzalnostjo ne bomo več razpravljali.
Avtorji raziskav sicer kontrolirajo za »socialno-ekonomski status« dru
žin14. A predhodno smo pokazali, kako izmuzljive in problematične so
interpretacije, ki poenostavljajo proces konstrukcije »razredov« ter raz
merja med »razredi«/«družbenimi skupinami«, med »razredom« in
»razvojem« (tudi če gre za »razvoj možganov«). Tovrstne trditve vedno
dajejo zagon vrsti zdravorazumskih namigov, kaj vse bi lahko revni starši
(predvsem matere) napravili, da bi presegli učinke svojega negativnega druž-
benega položaja in »omogočili« socialno mobilnost svojih otrok (Bunting,
2004, v Gillies, 2007; Ramirez, Lytle, Kuhl, 2020). Wheeler in Connor
(2009) napravita kar seznam spodbudnih aktivnosti, ki »razvijajo otro
kove možgane« (»stretch the child‘s brain«, v Camović, 2019: str. 174):
»branje z otrokom in branje otroku, obiski, priložnost za igro s prijatelji,
igra s črkami in številkami, obiski knjižnice, rimano prepevanje, risanje,
slikanje, ...« Vsega tega ni težko doseči – četudi so starši deprivilegirani. Iz
tega izvira domneva, da bi za udejanjanje družbene enakosti potrebovali le
14 In ob kontroliranem SES pokažejo na povezanost med številom govornih obratov in iz-
merjeno aktivnostjo v otrokovih možganih.
158
Takih interpretacij ne manjka – ne le pri raziskavah govora in jezika
deprivilegiranih otrok, ampak prevladujejo tudi pri avtorjih, ki se ukvar
jajo z drugimi aspekti razvoja. Način, na katerega razumejo povezanost
(dozdevno kavzalnost) med »razredom« in »razvojem«, sijajno povza
me Heckman, ko zapiše (2001: str. 83): »Pravo merilo otroške revščine je
kakovost starševstva, ki ga je otrok deležen, ne le količina denarja, ki je na
voljo v gospodinjstvu.« Le korak je od te postavke do stališča, da družbe
na neenakost »izhaja« iz razlik v starševstvu. Po tem razumevanju, za
piše Gillies (2005), je kakovostna vzgoja edina stvar, ki je potrebna, da se
otrokom zagotovi enakost možnosti. In takoj za tem pride bralcem na mi
sel, da so »revni starši tisti, ki so odgovorni, da na svoje potomce prenese
jo znanja in veščine, ki so potrebna, da dosežemo družbeno pravičnost«
(Gilles, 2007). Ta »uvid« nenamerno potencirajo sodobne nevroznan
stvene raziskave, ki diseminirajo idejo, da je družbena neenakost preko
primarne vzgoje vpisana v biologijo posameznika. Kakovostna oziroma
nekakovostna vzgoja staršev se »pozna« v dobrem/slabem razvoju otro
kovih možganov. Tako avtorji (Romeo et al., 2018b) zatrdijo:
Spoznanja nakazujejo, da bi povečanje govornih obratov lahko pospešilo
strukturni razvoj možganov in jezikovne zmožnosti, ki jih razvoj mož-
ganov omogoča pri otrocih ne glede na njihovo družbeno ozadje (Ro-
meo et al., 2018b: str. 7876).
O razliki med korelacijo in kavzalnostjo ne bomo več razpravljali.
Avtorji raziskav sicer kontrolirajo za »socialno-ekonomski status« dru
žin14. A predhodno smo pokazali, kako izmuzljive in problematične so
interpretacije, ki poenostavljajo proces konstrukcije »razredov« ter raz
merja med »razredi«/«družbenimi skupinami«, med »razredom« in
»razvojem« (tudi če gre za »razvoj možganov«). Tovrstne trditve vedno
dajejo zagon vrsti zdravorazumskih namigov, kaj vse bi lahko revni starši
(predvsem matere) napravili, da bi presegli učinke svojega negativnega druž-
benega položaja in »omogočili« socialno mobilnost svojih otrok (Bunting,
2004, v Gillies, 2007; Ramirez, Lytle, Kuhl, 2020). Wheeler in Connor
(2009) napravita kar seznam spodbudnih aktivnosti, ki »razvijajo otro
kove možgane« (»stretch the child‘s brain«, v Camović, 2019: str. 174):
»branje z otrokom in branje otroku, obiski, priložnost za igro s prijatelji,
igra s črkami in številkami, obiski knjižnice, rimano prepevanje, risanje,
slikanje, ...« Vsega tega ni težko doseči – četudi so starši deprivilegirani. Iz
tega izvira domneva, da bi za udejanjanje družbene enakosti potrebovali le
14 In ob kontroliranem SES pokažejo na povezanost med številom govornih obratov in iz-
merjeno aktivnostjo v otrokovih možganih.
158
