Page 161 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 161
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
»šolo« za revne starše (predvsem pa matere, Gillies, 2007), da bi jim nau
čili »bolje« vzgajati otroke. Kot zapiše Camović (2019: str. 189):
Rezultati so uporabni pri snovanju programov za starše. /…/ Programi
za starše bi staršem lahko pomagali, da izboljšajo svojo vzgojo in kak-
ovost domačega učnega okolja, da izboljšajo razvoj in učenje svojih
otrok. Razvojna vrzel, ki se zelo zgodaj pojavi med otroci z različnimi
socialno-ekonomskimi ozadji, bi lahko bila zmanjšana, če bi starše opol-
nomočili in opogumili, da se z otroki ukvarjajo na načine, ki prispevajo
k zgodnjemu razvoju in učenju. /…/ Starše (posebno starše z dejavniki
tveganja) je potrebno seznaniti, da je to, kar počnejo z otroci na vsakdanji
bazi, pomembno determinira otrokovo uspešnost …
Poantiran pomislek v zvezi s osredotočenostjo na »kakovost« star
ševstva napravi Atkinson (1985): poudari, da na družbeno neenakost ne
moremo pogledati kot na preprosto razporeditev »dobrega« in »slabe
ga« starševstva v smislu boljših/slabših vsakdanjih praks. Družba ni mre-
ža enakopravnih dispozicij, v kateri imajo vsi enak dostop do ekonomskih,
socialnih in diskurzivnih virov – le da nekateri ta dostop »izkoristijo«,
drugi pa ne. Položaj v družbeni strukturi ni stvar izbire posameznih star
šev (npr. izbire pravih komunikacijskih praks, »pravega« kulturnega
okusa):
O različni distribuciji kodov ne moremo misliti kot o posledici, bolj ali
manj naključni distribuciji družbenorazredne kulture ali pa kot o kultur-
nem »zaostanku« na strani delavskega razreda, v smislu regulacije last-
nih otrok, ampak je (različna distribucija kodov) neposredno povezana
z socialno distribucijo znanja in moči, glede na družbeno delitev dela
(Atkinson, ibid.: str. 75).
Sklep: Diskurzivna neenakost in poskus strukturnega
razumevanja izmerjenega »primanjkljaja«
Zaključujemo z mislijo, da bi bilo smiselno »resociologizirati« problema
tike, ki so prvenstveno družbene, šele konsekventno pa razvojne, psiholo
ške, lingvistične in edukacijske. Soglašamo z Lukom (2006), ki poudarja,
da je treba jezik prikrajšanega subjekta približati sociološki in ekonomski
analizi njegove strukturne pozicije – kognitivni in idejni potenciali jezi
ka so namreč mediirani s strani ekonomskih in družbenih razmer oziro
ma, bolj natančno, s strani relativnega (subjektovega) položaja v družbe
ni strukturi. Ključna točka »resociologizacije« je kritično ovrednotenje
avtorjev, ki v zadnjih desetletjih merijo, korelirajo in obenem – proizvaja-
jo – pojem primanjkljaja deprivilegiranih družin in otrok. Obravnavani
159
»šolo« za revne starše (predvsem pa matere, Gillies, 2007), da bi jim nau
čili »bolje« vzgajati otroke. Kot zapiše Camović (2019: str. 189):
Rezultati so uporabni pri snovanju programov za starše. /…/ Programi
za starše bi staršem lahko pomagali, da izboljšajo svojo vzgojo in kak-
ovost domačega učnega okolja, da izboljšajo razvoj in učenje svojih
otrok. Razvojna vrzel, ki se zelo zgodaj pojavi med otroci z različnimi
socialno-ekonomskimi ozadji, bi lahko bila zmanjšana, če bi starše opol-
nomočili in opogumili, da se z otroki ukvarjajo na načine, ki prispevajo
k zgodnjemu razvoju in učenju. /…/ Starše (posebno starše z dejavniki
tveganja) je potrebno seznaniti, da je to, kar počnejo z otroci na vsakdanji
bazi, pomembno determinira otrokovo uspešnost …
Poantiran pomislek v zvezi s osredotočenostjo na »kakovost« star
ševstva napravi Atkinson (1985): poudari, da na družbeno neenakost ne
moremo pogledati kot na preprosto razporeditev »dobrega« in »slabe
ga« starševstva v smislu boljših/slabših vsakdanjih praks. Družba ni mre-
ža enakopravnih dispozicij, v kateri imajo vsi enak dostop do ekonomskih,
socialnih in diskurzivnih virov – le da nekateri ta dostop »izkoristijo«,
drugi pa ne. Položaj v družbeni strukturi ni stvar izbire posameznih star
šev (npr. izbire pravih komunikacijskih praks, »pravega« kulturnega
okusa):
O različni distribuciji kodov ne moremo misliti kot o posledici, bolj ali
manj naključni distribuciji družbenorazredne kulture ali pa kot o kultur-
nem »zaostanku« na strani delavskega razreda, v smislu regulacije last-
nih otrok, ampak je (različna distribucija kodov) neposredno povezana
z socialno distribucijo znanja in moči, glede na družbeno delitev dela
(Atkinson, ibid.: str. 75).
Sklep: Diskurzivna neenakost in poskus strukturnega
razumevanja izmerjenega »primanjkljaja«
Zaključujemo z mislijo, da bi bilo smiselno »resociologizirati« problema
tike, ki so prvenstveno družbene, šele konsekventno pa razvojne, psiholo
ške, lingvistične in edukacijske. Soglašamo z Lukom (2006), ki poudarja,
da je treba jezik prikrajšanega subjekta približati sociološki in ekonomski
analizi njegove strukturne pozicije – kognitivni in idejni potenciali jezi
ka so namreč mediirani s strani ekonomskih in družbenih razmer oziro
ma, bolj natančno, s strani relativnega (subjektovega) položaja v družbe
ni strukturi. Ključna točka »resociologizacije« je kritično ovrednotenje
avtorjev, ki v zadnjih desetletjih merijo, korelirajo in obenem – proizvaja-
jo – pojem primanjkljaja deprivilegiranih družin in otrok. Obravnavani
159
