Page 159 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 159
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
nevidno, ki ga določa. Tako pozabljamo, da resnica interakcije ni nikoli
vsa v interakciji, kakršna se ponuja opazovanju (2003: str. 82).
Opisane (zmotne) interpretacije imajo nenadejan učinek: individu
alizacijo družbene neenakosti. Ta se kaže v trojem: v prelaganju odgovor-
nosti za socialno reprodukcijo na starše (ki »organizirajo« premalo kako
vostno domače okolje); patologizaciji otrok (iskanje primanjkljaja v otroku
samem, ki se kaže v domnevni abnormalnosti njegovega razvoja) in v
snovanju intervencij, ki poskušajo s pedagoškimi sredstvi »kompenzira
ti« družbeno neenakost (pri otroku ali družini). Vse tri učinke povza
me Burman (1994, v Gillies, 2007), ko razvojno psihologijo in sorodne
discipline označi za »politično sredstvo, ki je uporabljeno za regulacijo
(revnih) otrok in njihovih staršev«.
»Nekakovostno« in »nespodbudno« okolje deprivilegiranih
družin
Kritiki avtorjev Hart in Risley (ter njune teze o jezikovni »vrzeli«) zapi
šejo, da je najbolj problematična njuna »pripravljenost, da podajata brez
kompromisne trditve o kakovosti govora, ki ga starši namenjajo otro
kom« (Dudley-Marling in Lucas, 2009: str. 368). Na nekaterih mestih
zatrdita, da je količina besed v višjerazrednih družinah povezana z njihovo
kulturo, »skrbjo za omiko« (Hart in Risley, 1995: str. 58) ter z nagnjenostjo
k »analitičnemu reševanju problemov« (ibid.: str. 133). Podobne tenden
ce je opaziti tudi pri slovenskih avtorjih. Gaber (2010) v spremni besedi k
slovenskemu prevodu dela Vigotskega zapiše:
Ob privzetju pomena družbene akumulacije vednosti v kulturi pa v
ospredje stopi tudi pomen kakovosti otrokovega kulturnega okolja za
razvoj mišljenja. Okolja pri tem odigrajo vlogo spodbujevalcev – bolj ali
manj uspešnih – razvoja predvsem otrokovih višjih mentalnih funkcij.
/…/ Od tu je mogoč korak v razmislek o razliki med vplivom matere
srednjega razreda in matere nižjega delavskega razreda (ibid.: str. 267).
Tudi Camović (2019) se v članku v reviji Sodobna pedagogika ozre k
staršem. Sklene, da deprivilegiranost sicer vpliva na razvojne poteke otrok,
vendar je – sodeč po raziskavah – to moč preprečiti z preprostimi »spre
membami« v življenjskem slogu družin:
Čeprav nizek socialno-ekonomski status in nizka dosežena izobrazba
staršev predstavljata dejavnike tveganja za otrokovo uspešnost, je mog-
oče te negativne dejavnike preiti z starševskim prizadevanjem in aktivno
vključenostjo v vzgojo otroka. Vsak otrok si zasluži starša, ki bo omogo-
čal podporno in odgovorno vzgojo (ibid.: str. 174).
157
nevidno, ki ga določa. Tako pozabljamo, da resnica interakcije ni nikoli
vsa v interakciji, kakršna se ponuja opazovanju (2003: str. 82).
Opisane (zmotne) interpretacije imajo nenadejan učinek: individu
alizacijo družbene neenakosti. Ta se kaže v trojem: v prelaganju odgovor-
nosti za socialno reprodukcijo na starše (ki »organizirajo« premalo kako
vostno domače okolje); patologizaciji otrok (iskanje primanjkljaja v otroku
samem, ki se kaže v domnevni abnormalnosti njegovega razvoja) in v
snovanju intervencij, ki poskušajo s pedagoškimi sredstvi »kompenzira
ti« družbeno neenakost (pri otroku ali družini). Vse tri učinke povza
me Burman (1994, v Gillies, 2007), ko razvojno psihologijo in sorodne
discipline označi za »politično sredstvo, ki je uporabljeno za regulacijo
(revnih) otrok in njihovih staršev«.
»Nekakovostno« in »nespodbudno« okolje deprivilegiranih
družin
Kritiki avtorjev Hart in Risley (ter njune teze o jezikovni »vrzeli«) zapi
šejo, da je najbolj problematična njuna »pripravljenost, da podajata brez
kompromisne trditve o kakovosti govora, ki ga starši namenjajo otro
kom« (Dudley-Marling in Lucas, 2009: str. 368). Na nekaterih mestih
zatrdita, da je količina besed v višjerazrednih družinah povezana z njihovo
kulturo, »skrbjo za omiko« (Hart in Risley, 1995: str. 58) ter z nagnjenostjo
k »analitičnemu reševanju problemov« (ibid.: str. 133). Podobne tenden
ce je opaziti tudi pri slovenskih avtorjih. Gaber (2010) v spremni besedi k
slovenskemu prevodu dela Vigotskega zapiše:
Ob privzetju pomena družbene akumulacije vednosti v kulturi pa v
ospredje stopi tudi pomen kakovosti otrokovega kulturnega okolja za
razvoj mišljenja. Okolja pri tem odigrajo vlogo spodbujevalcev – bolj ali
manj uspešnih – razvoja predvsem otrokovih višjih mentalnih funkcij.
/…/ Od tu je mogoč korak v razmislek o razliki med vplivom matere
srednjega razreda in matere nižjega delavskega razreda (ibid.: str. 267).
Tudi Camović (2019) se v članku v reviji Sodobna pedagogika ozre k
staršem. Sklene, da deprivilegiranost sicer vpliva na razvojne poteke otrok,
vendar je – sodeč po raziskavah – to moč preprečiti z preprostimi »spre
membami« v življenjskem slogu družin:
Čeprav nizek socialno-ekonomski status in nizka dosežena izobrazba
staršev predstavljata dejavnike tveganja za otrokovo uspešnost, je mog-
oče te negativne dejavnike preiti z starševskim prizadevanjem in aktivno
vključenostjo v vzgojo otroka. Vsak otrok si zasluži starša, ki bo omogo-
čal podporno in odgovorno vzgojo (ibid.: str. 174).
157
