Page 156 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 156
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
v podatkih, ki jih pridobiva sistem LENA, ni »nobenih informacij o po
menu besed, ki jih odrasli izrekajo otroku ali v bližini otroka« (ibid.: str.
262). Ta problem odstavljene (v raziskavah spregledane) pomenske in kon
tekstualne ravni jezika, ki se mogoče zdi na prvi pogled banalen, je srž pro-
blematike »empirizacije« razmerja med razredom in razvojem.
Na tem mestu so sistemski lingvisti in Bernstein (s podporo intelek
tualne dediščine Vigotskega, 1986) predstavili izredno prodoren uvid, ki
prevprašuje vsa zbrana spoznanja empirističnih modelov: Nista sintaksa
in leksika tisti, ki ustvarjata pomen, ampak je pomen tisti, ki »izbira« le-
ksiko in sintakso. Tudi v otrokovem razvoju se semantična raven in zuna
nja (izmerljiva) raven govora razvijata v nasprotnih smereh, zato merjenje
pojavnosti govora in jezika (besede, skladnja, slovnica) ni zadovoljivo me
rilo pri interpretaciji tega, kako otrok iz okolja privzema jezik. Kot zapi
še Vigotski (ibid.), gre pri pomenski in zunanji (zvočni) ravni diskurza za
»različne razvojne zakonitosti gibanja«:
Če zaobjamemo začetno in končno stopnjo v razvoju semantične in
fazične (zunanje) ravni govora, se torej lahko prepričamo, da razvoj na
različnih ravneh poteka v nasprotnih smeri. Smiselna raven se razvija od
celote k posameznemu delu (torej od stavka do besede), zunanja plat gov-
ora pa od dela k celoti (torej od besede do stavka). Že omenjeno dejstvo
zadošča, da se lahko prepričamo o nujnosti razlikovanja med smiselno in
zvenečo besedo, saj se gibanja na obeh ravneh ne prekrivajo in ne obliku-
jejo enotne skupne linije, temveč so si lahko /…/ tudi popolnoma naspro-
tna (1986: str. 218–219).
Zaradi tega je Bernstein (2003d) v svojem poznejšem delu, v sode
lovanju s Hallidayem (1978 in 1995) in Hasan (1995), ostro zavrnil razi
skave (vključno s svojimi), ki preučujejo leksiko govorjenega jezika in
menijo, da so »našle« diskurzivni odtis družbene neenakosti. Oziroma
še bolj pomembno: avtorje, ki zaključijo, da so »odkrili mehanizem«
(Spencer in Peterson, 2012), ki posreduje med »razredom« in »razvo
jem«. Diskurzivno dedovanje družbenih položajev ti avtorji (vsi, ki smo
jih našteli, pa tudi zgodnji Bernstein, 2003a) konstruirajo takole:
Družbena struktura neenakost → družinsko okolje → leksika, gramatika, sintaksa → semantika (po-
meni, ki jih je mogoče izraziti) → kognicija (pomeni, ki jih je mogoče misliti)
Ugotovijo lahko, da deprivilegirani otroci in odrasli govorijo manj
in imajo manjši besedni zaklad. Preko leksikalnih značilnosti družine naj
bi otroci dedovali ostale jezikovne in kognitivne atribute. Slabša leksika
154
v podatkih, ki jih pridobiva sistem LENA, ni »nobenih informacij o po
menu besed, ki jih odrasli izrekajo otroku ali v bližini otroka« (ibid.: str.
262). Ta problem odstavljene (v raziskavah spregledane) pomenske in kon
tekstualne ravni jezika, ki se mogoče zdi na prvi pogled banalen, je srž pro-
blematike »empirizacije« razmerja med razredom in razvojem.
Na tem mestu so sistemski lingvisti in Bernstein (s podporo intelek
tualne dediščine Vigotskega, 1986) predstavili izredno prodoren uvid, ki
prevprašuje vsa zbrana spoznanja empirističnih modelov: Nista sintaksa
in leksika tisti, ki ustvarjata pomen, ampak je pomen tisti, ki »izbira« le-
ksiko in sintakso. Tudi v otrokovem razvoju se semantična raven in zuna
nja (izmerljiva) raven govora razvijata v nasprotnih smereh, zato merjenje
pojavnosti govora in jezika (besede, skladnja, slovnica) ni zadovoljivo me
rilo pri interpretaciji tega, kako otrok iz okolja privzema jezik. Kot zapi
še Vigotski (ibid.), gre pri pomenski in zunanji (zvočni) ravni diskurza za
»različne razvojne zakonitosti gibanja«:
Če zaobjamemo začetno in končno stopnjo v razvoju semantične in
fazične (zunanje) ravni govora, se torej lahko prepričamo, da razvoj na
različnih ravneh poteka v nasprotnih smeri. Smiselna raven se razvija od
celote k posameznemu delu (torej od stavka do besede), zunanja plat gov-
ora pa od dela k celoti (torej od besede do stavka). Že omenjeno dejstvo
zadošča, da se lahko prepričamo o nujnosti razlikovanja med smiselno in
zvenečo besedo, saj se gibanja na obeh ravneh ne prekrivajo in ne obliku-
jejo enotne skupne linije, temveč so si lahko /…/ tudi popolnoma naspro-
tna (1986: str. 218–219).
Zaradi tega je Bernstein (2003d) v svojem poznejšem delu, v sode
lovanju s Hallidayem (1978 in 1995) in Hasan (1995), ostro zavrnil razi
skave (vključno s svojimi), ki preučujejo leksiko govorjenega jezika in
menijo, da so »našle« diskurzivni odtis družbene neenakosti. Oziroma
še bolj pomembno: avtorje, ki zaključijo, da so »odkrili mehanizem«
(Spencer in Peterson, 2012), ki posreduje med »razredom« in »razvo
jem«. Diskurzivno dedovanje družbenih položajev ti avtorji (vsi, ki smo
jih našteli, pa tudi zgodnji Bernstein, 2003a) konstruirajo takole:
Družbena struktura neenakost → družinsko okolje → leksika, gramatika, sintaksa → semantika (po-
meni, ki jih je mogoče izraziti) → kognicija (pomeni, ki jih je mogoče misliti)
Ugotovijo lahko, da deprivilegirani otroci in odrasli govorijo manj
in imajo manjši besedni zaklad. Preko leksikalnih značilnosti družine naj
bi otroci dedovali ostale jezikovne in kognitivne atribute. Slabša leksika
154
