Page 157 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 157
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
torej dozdevno povzroča slabšo sintakso, bolj okrnjeno semantiko in naza-
dnje počasnejši kognitivni razvoj, celo drugačno razvijanje možganov. A ta
kavzalnost ostaja nedokazana. Je semantika res »okrnjena« na račun ome-
jenega besednjaka in netočne sintakse nižjerazrednih otrok? Je njihov razvoj
res počasnejši zato, ker starši rečejo manj besed? Ali je morda verigo kon-
sekvenc misliti drugače? Pozni Bernstein (2003c in 2003d) se je z odloč
nostjo odvrnil od svojih začetnih hipotez. V teku več desetletnega razi
skovanja in konceptualnega izčiščevanja je s sodelavci (Hasan, 1995, 2001;
Halliday, 1987, 1995) ugotovil, da je konsekvenca obratnaod te, ki jo avtor
ji predpostavljajo (in posledično tudi »najdejo). S tem so navedeni avtorji
(ibid.) postavili empirične in teoretske temelje, ki preobračajo konsekven
co diskurzivnega dedovanja družbenih položajev:
Družbena struktura → semantika (pomeni, ki so posameznikom »dostopni« – ki jih je mogoče iz-
raziti in misliti) → leksika, sintaksa, gramatika
Razlike (po tem teoretsko utemeljenem razumevanju) med druž
benimi skupinami sicer obstajajo – a te so le na površini »jezikovne«
(Halliday, 2003b): v resnici jih je zmotno obravnavati kot preproste raz
like v besednjaku ali rabi. Kajti v resnici te manifestacije (opazne razlike,
ki jih raziskovalci prizadevno merijo) izvirajo iz raznolikega dostopa do
pomenov. Še drugače – razlika je najprej sociosemantična, šele nato pa po-
stane razlika v besednjaku, skladnji in slovnici. Obe shemi razmerja poe
nostavljata, saj nikdar ne gre za »preprosto enosmerno kavzalno verigo«
(Atkinson, 1985: str. 75), ampak za odnose relativne vzajemnosti. Vendar
pa sta obe shemi dovolj točni, da pokažeta ključno različnost med obema
načinoma razumevanja »posredovanosti«. V prvem primeru gre za to, da
zgodovinsko pojmovani družbeni položaji (površinski kazalniki) vodijo
v neenak besednjak, skladnjo in preko teh v neenako možnost ustvarja
ti kompleksne in abstraktne pomene. V drugem primeru pa gre za to, da
stratificirana družbena struktura omogoča privilegiran dostop do seman-
tičnih virov privilegiranim skupinam oziroma vpliva na neenako distribu
iran dostop do (abstraktnih, dekontekstualiziranih) pomenov, šele preko
tega pa vpliva na besednjak in skladnjo, ki ju je moč »izmeriti pri druži
nah in otrocih«. Bernstein (2003a) je poudaril, da je po desetletjih razi-
skovanja prepričan, da vsakršna opažena neenakost ne izhaja iz jezikovnih
značilnosti, ampak iz semantičnih značilnosti diskurza.
Jezikovni kodi so povsem pogojeni z »družbenimi razmerji, v kate
ra so vpeti ljudje,« (2003d: str. 82) in selektivno vplivajo na njihov dostop
do diskurzivnih virov. Posebnosti jezika ne izhajajo iz psiholoških značil
nosti posameznika (sposobnosti, inteligence) niti iz značilnosti okolja,
155
torej dozdevno povzroča slabšo sintakso, bolj okrnjeno semantiko in naza-
dnje počasnejši kognitivni razvoj, celo drugačno razvijanje možganov. A ta
kavzalnost ostaja nedokazana. Je semantika res »okrnjena« na račun ome-
jenega besednjaka in netočne sintakse nižjerazrednih otrok? Je njihov razvoj
res počasnejši zato, ker starši rečejo manj besed? Ali je morda verigo kon-
sekvenc misliti drugače? Pozni Bernstein (2003c in 2003d) se je z odloč
nostjo odvrnil od svojih začetnih hipotez. V teku več desetletnega razi
skovanja in konceptualnega izčiščevanja je s sodelavci (Hasan, 1995, 2001;
Halliday, 1987, 1995) ugotovil, da je konsekvenca obratnaod te, ki jo avtor
ji predpostavljajo (in posledično tudi »najdejo). S tem so navedeni avtorji
(ibid.) postavili empirične in teoretske temelje, ki preobračajo konsekven
co diskurzivnega dedovanja družbenih položajev:
Družbena struktura → semantika (pomeni, ki so posameznikom »dostopni« – ki jih je mogoče iz-
raziti in misliti) → leksika, sintaksa, gramatika
Razlike (po tem teoretsko utemeljenem razumevanju) med druž
benimi skupinami sicer obstajajo – a te so le na površini »jezikovne«
(Halliday, 2003b): v resnici jih je zmotno obravnavati kot preproste raz
like v besednjaku ali rabi. Kajti v resnici te manifestacije (opazne razlike,
ki jih raziskovalci prizadevno merijo) izvirajo iz raznolikega dostopa do
pomenov. Še drugače – razlika je najprej sociosemantična, šele nato pa po-
stane razlika v besednjaku, skladnji in slovnici. Obe shemi razmerja poe
nostavljata, saj nikdar ne gre za »preprosto enosmerno kavzalno verigo«
(Atkinson, 1985: str. 75), ampak za odnose relativne vzajemnosti. Vendar
pa sta obe shemi dovolj točni, da pokažeta ključno različnost med obema
načinoma razumevanja »posredovanosti«. V prvem primeru gre za to, da
zgodovinsko pojmovani družbeni položaji (površinski kazalniki) vodijo
v neenak besednjak, skladnjo in preko teh v neenako možnost ustvarja
ti kompleksne in abstraktne pomene. V drugem primeru pa gre za to, da
stratificirana družbena struktura omogoča privilegiran dostop do seman-
tičnih virov privilegiranim skupinam oziroma vpliva na neenako distribu
iran dostop do (abstraktnih, dekontekstualiziranih) pomenov, šele preko
tega pa vpliva na besednjak in skladnjo, ki ju je moč »izmeriti pri druži
nah in otrocih«. Bernstein (2003a) je poudaril, da je po desetletjih razi-
skovanja prepričan, da vsakršna opažena neenakost ne izhaja iz jezikovnih
značilnosti, ampak iz semantičnih značilnosti diskurza.
Jezikovni kodi so povsem pogojeni z »družbenimi razmerji, v kate
ra so vpeti ljudje,« (2003d: str. 82) in selektivno vplivajo na njihov dostop
do diskurzivnih virov. Posebnosti jezika ne izhajajo iz psiholoških značil
nosti posameznika (sposobnosti, inteligence) niti iz značilnosti okolja,
155
