Page 155 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 155
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
pomanjkljivosti raziskav. Avtorji za namene raziskav »napravijo« druž
bene skupine, ki jih med seboj primerjajo – a o družbenih skupinah sko
raj brez izjeme pišejo v zgodovinskem, ne v strukturnem smislu. Rezultati
raziskav pokažejo, da so med otroci prisotne razlike v razvoju in kogniciji.
A kljub temu, da so razlike predstavljene preko zgodovinskih kazalcev druž-
bene pripadnosti, izvirajo iz strukturnih značilnosti razredno deljene druž-
be. Diskurzivno neenakost je tako mogoče razumeti zgolj v funkciji struk
turne neenakosti. Privilegirane in prikrajšane skupine so v neenakem
položaju – semiotično in semantično »globino«, kompleksno sintakso,
gostobesednost, leksikalno bogatost lahko razumemo kot »del privilegi
jev« višjih razredov.
Nejasna vloga posrednikov
Druga težava predstavljenih raziskav je nejasna vloga posrednikov med
družbeno pripadnostjo in razvojnimi izidi otrok. Vprašanje, kot smo po
kazali, je: Kaj stoji med »razredom« in »razvojem«? Kot samoumeven
vmesnik se kažejo značilnosti družinskega okolja. Te sodijo v opisni, zgodo
vinski »opus« pripadnosti razredu. Nekatere raziskave posrednike iščejo
v številu knjig, skupnem branju, številu besed v okolju, drugi kar eksplici
tno deklarirajo, da v razmerju »razred-razvoj« mediira »kakovost dru
žinskega okolja«13 (npr. Farrant in Zubrick, 2011) – seveda s postavko, da
višji SES pomeni večjo kakovost. To tezo težko podpremo – »posredo
vanost« med obojim je namreč izredno dvoumen pojav, ki vsekakor zah
teva nadaljnjo razlago. V tem opažanju nikakor nismo sami – ne le kri
tiki, temveč tudi sami avtorji so opazili to pomanjkljivost svoje metode.
Fernald, Marchmann in Weisleder (2013: str. 234) so tako zapisali, da se
»večina raziskav ukvarja s površinskimi manifestacijami razlik – le malo
pa se posvečajo razumevanju vzrokov in posledic variabilnosti.«
Velja dvoje: večina avtorjev se osredotoči na površinske značilnosti
»razredne pripadnosti« (v zgodovinskem smislu), na drugi strani pa tudi
na površinske značilnosti jezika staršev in otrok – raziskujejo leksiko (števi
lo besed v okolju in obseg besednega zaklada otrok) in sintakso (komple
ksnost skladnje pri otroku), nekateri tudi slovnično pravilnost (na primer
število napak v govoru), mnogo redkeje pa semantiko (abstraktni/konkre
tni pomeni, implicirani/eksplicirani pomeni; delež dekontekstualizirane
ga diskurza itd.). Nove tehnologije zbiranja in analize podatkov – na pri
mer program LENA – ta trend še utrjujejo. Kljub nedvomni uporabnosti
avtomatizirane analize jezikovnega okolja obstajajo omejitve – na slabo
sti opozarjajo tudi razvijalci sistema sami (Gilkerson et al., 2017). Prvič,
13 Pri tem je višjerazredno okolje kakovostno, nižjerazredno pa ne.
153
pomanjkljivosti raziskav. Avtorji za namene raziskav »napravijo« druž
bene skupine, ki jih med seboj primerjajo – a o družbenih skupinah sko
raj brez izjeme pišejo v zgodovinskem, ne v strukturnem smislu. Rezultati
raziskav pokažejo, da so med otroci prisotne razlike v razvoju in kogniciji.
A kljub temu, da so razlike predstavljene preko zgodovinskih kazalcev druž-
bene pripadnosti, izvirajo iz strukturnih značilnosti razredno deljene druž-
be. Diskurzivno neenakost je tako mogoče razumeti zgolj v funkciji struk
turne neenakosti. Privilegirane in prikrajšane skupine so v neenakem
položaju – semiotično in semantično »globino«, kompleksno sintakso,
gostobesednost, leksikalno bogatost lahko razumemo kot »del privilegi
jev« višjih razredov.
Nejasna vloga posrednikov
Druga težava predstavljenih raziskav je nejasna vloga posrednikov med
družbeno pripadnostjo in razvojnimi izidi otrok. Vprašanje, kot smo po
kazali, je: Kaj stoji med »razredom« in »razvojem«? Kot samoumeven
vmesnik se kažejo značilnosti družinskega okolja. Te sodijo v opisni, zgodo
vinski »opus« pripadnosti razredu. Nekatere raziskave posrednike iščejo
v številu knjig, skupnem branju, številu besed v okolju, drugi kar eksplici
tno deklarirajo, da v razmerju »razred-razvoj« mediira »kakovost dru
žinskega okolja«13 (npr. Farrant in Zubrick, 2011) – seveda s postavko, da
višji SES pomeni večjo kakovost. To tezo težko podpremo – »posredo
vanost« med obojim je namreč izredno dvoumen pojav, ki vsekakor zah
teva nadaljnjo razlago. V tem opažanju nikakor nismo sami – ne le kri
tiki, temveč tudi sami avtorji so opazili to pomanjkljivost svoje metode.
Fernald, Marchmann in Weisleder (2013: str. 234) so tako zapisali, da se
»večina raziskav ukvarja s površinskimi manifestacijami razlik – le malo
pa se posvečajo razumevanju vzrokov in posledic variabilnosti.«
Velja dvoje: večina avtorjev se osredotoči na površinske značilnosti
»razredne pripadnosti« (v zgodovinskem smislu), na drugi strani pa tudi
na površinske značilnosti jezika staršev in otrok – raziskujejo leksiko (števi
lo besed v okolju in obseg besednega zaklada otrok) in sintakso (komple
ksnost skladnje pri otroku), nekateri tudi slovnično pravilnost (na primer
število napak v govoru), mnogo redkeje pa semantiko (abstraktni/konkre
tni pomeni, implicirani/eksplicirani pomeni; delež dekontekstualizirane
ga diskurza itd.). Nove tehnologije zbiranja in analize podatkov – na pri
mer program LENA – ta trend še utrjujejo. Kljub nedvomni uporabnosti
avtomatizirane analize jezikovnega okolja obstajajo omejitve – na slabo
sti opozarjajo tudi razvijalci sistema sami (Gilkerson et al., 2017). Prvič,
13 Pri tem je višjerazredno okolje kakovostno, nižjerazredno pa ne.
153
