Page 154 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 154
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
10) prepričanja in znanje staršev o načinih vzgoje otrok – pripisovanje po-
membnosti spodbujanju govora, gibalnih aktivnosti, simbolne igre, po-
znavanje razvojnih stopenj (DeBaryshe, Binder in Buell, 2000),
11) interakcijski stil in navezanost v družini – toplina, sprejemanje otroka
itd. (Murray in Hornbaker, 1997).
Orisana raznolikost ni povezana z nedoslednostjo avtorjev, ampak
izhaja iz narave predmeta – iz kontingentnosti »izdelave« družbenih
skupin in primerjanja njihovih atributov. Sploh pa, kadar se preverja dis
pozicije otrok, ki sami po sebi ne sodijo v specifično skupino, ampak jo
»pridobijo« po starših. Heinrich (2013) predlaga dvojno razumevanje
družbenih razredov/skupin. Prvo je razumevanje razreda kot strukturne
kategorije, drugo kot zgodovinske kategorije. V strukturnem smislu gre za
relativni položaj, ki ga posameznik zaseda v družbenem produkcijskem
procesu. Strukturnega položaja ne določa ta ali ona značilnost posame
znika ali družine – na primer višina dohodka, izobrazbe, kulturni okus,
ampak velja razred razumeti kot družbeni odnos. Družina torej zaseda me
sto glede na vse ostale družine v družbeni delitvi dela. V zgodovinskem
smislu pa gre za partikularno »pojavnost« razreda, ki jo je mogoče opisati
in momentalno »uloviti« za namene raziskovanja – gre za način, na kate-
rega pripadniki družbenih skupin obstajajo v določenem zgodovinskem, ge-
ografskem, socialnem in kulturnem kontekstu. V tem smislu je »družbeno
skupino« mogoče opisati in jo primerjati z ostalimi v danem kontekstu.
Ključno pa je, da strukturnih razredov ni mogoče enačiti z vsakokratnimi
manifestacijami njihovih lastnosti. Kot zapiše Heinrich (ibid.: str. 212):
H kapitalistu ne sodita nujno cigara in voznik, prav tako proletarcev ne
moremo reducirati na industrijske delavce, ki živijo v delavski soseski.
Razkroj takšnih stereotipov ni dokaz o koncu razredov, temveč zgolj o
spremembi njihove zgodovinske podobe.
Če zadevo približamo temi članka: k skupini z »nizkim SES« ne
sodi nujno majhno število knjig in didaktičnih igrač, malo izrečenih be
sed skrbnika in avtoritarna vzgoja. K skupini z »visokim SES« ne sodi
nujno obiskovanje muzejev in knjižnic, zgodnje opismenjevanje otrok in
ljubezen do stročnic. Še tako »naturalizirani« kazalci umeščenosti v do
ločen razred (na primer dohodek, izobrazba staršev), pa tudi bolj očitno
arbitrarni (kulturni okus, omika, način komunikacije) – niso nespremen
ljivi del pripadnosti družbenemu razredu. Skozi zgodovinska okolja se ži
vljenjske okoliščine spreminjajo, kar pa ne ovrže obstoja razredne družbe
in strukturne neenakosti. Ta distinkcija med strukturnim in zgodovin-
skim pojmovanjem družbenih skupin je ključnega pomena za razumevanje
152
10) prepričanja in znanje staršev o načinih vzgoje otrok – pripisovanje po-
membnosti spodbujanju govora, gibalnih aktivnosti, simbolne igre, po-
znavanje razvojnih stopenj (DeBaryshe, Binder in Buell, 2000),
11) interakcijski stil in navezanost v družini – toplina, sprejemanje otroka
itd. (Murray in Hornbaker, 1997).
Orisana raznolikost ni povezana z nedoslednostjo avtorjev, ampak
izhaja iz narave predmeta – iz kontingentnosti »izdelave« družbenih
skupin in primerjanja njihovih atributov. Sploh pa, kadar se preverja dis
pozicije otrok, ki sami po sebi ne sodijo v specifično skupino, ampak jo
»pridobijo« po starših. Heinrich (2013) predlaga dvojno razumevanje
družbenih razredov/skupin. Prvo je razumevanje razreda kot strukturne
kategorije, drugo kot zgodovinske kategorije. V strukturnem smislu gre za
relativni položaj, ki ga posameznik zaseda v družbenem produkcijskem
procesu. Strukturnega položaja ne določa ta ali ona značilnost posame
znika ali družine – na primer višina dohodka, izobrazbe, kulturni okus,
ampak velja razred razumeti kot družbeni odnos. Družina torej zaseda me
sto glede na vse ostale družine v družbeni delitvi dela. V zgodovinskem
smislu pa gre za partikularno »pojavnost« razreda, ki jo je mogoče opisati
in momentalno »uloviti« za namene raziskovanja – gre za način, na kate-
rega pripadniki družbenih skupin obstajajo v določenem zgodovinskem, ge-
ografskem, socialnem in kulturnem kontekstu. V tem smislu je »družbeno
skupino« mogoče opisati in jo primerjati z ostalimi v danem kontekstu.
Ključno pa je, da strukturnih razredov ni mogoče enačiti z vsakokratnimi
manifestacijami njihovih lastnosti. Kot zapiše Heinrich (ibid.: str. 212):
H kapitalistu ne sodita nujno cigara in voznik, prav tako proletarcev ne
moremo reducirati na industrijske delavce, ki živijo v delavski soseski.
Razkroj takšnih stereotipov ni dokaz o koncu razredov, temveč zgolj o
spremembi njihove zgodovinske podobe.
Če zadevo približamo temi članka: k skupini z »nizkim SES« ne
sodi nujno majhno število knjig in didaktičnih igrač, malo izrečenih be
sed skrbnika in avtoritarna vzgoja. K skupini z »visokim SES« ne sodi
nujno obiskovanje muzejev in knjižnic, zgodnje opismenjevanje otrok in
ljubezen do stročnic. Še tako »naturalizirani« kazalci umeščenosti v do
ločen razred (na primer dohodek, izobrazba staršev), pa tudi bolj očitno
arbitrarni (kulturni okus, omika, način komunikacije) – niso nespremen
ljivi del pripadnosti družbenemu razredu. Skozi zgodovinska okolja se ži
vljenjske okoliščine spreminjajo, kar pa ne ovrže obstoja razredne družbe
in strukturne neenakosti. Ta distinkcija med strukturnim in zgodovin-
skim pojmovanjem družbenih skupin je ključnega pomena za razumevanje
152
