Page 153 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 153
l. klun ■ diskurzivna neenakost...
6) življenje v bogati/revni soseski (Fernald, Marchman in Weisleder,
2013; Hart in Risley, 1995),
7) subvencionirana prehrana otroka,
8) vključenost v program za prikrajšane otroke (Hart in Risley, 1995).
Drugi nepredvideni učinek konstruiranja skupin pa je, da skupine
– ko so enkrat »izdelane«, lahko prikrivajo realnost razmerij položa-
jev v družbeni strukturi (Bourdieu, 2003). Bralec torej ne doume več re
lativnih objektivnih razmerij, iz katerih skupine izhajajo, ampak jih zve
de na »interakcije, v katerih se pokažejo« (ibid.). Tako na primer višje/
nižje družbene skupine ne razbira kot analitične kategorije (ki razodeva
jo strukturno neenakost med položaji), ampak kot opisno kategorijo – kot
opis življenjskega sloga, navad, jezikovnih stilov. To se zelo jasno pokaže,
ko avtorji iščejo razlagalni mehanizem za povezanost med družbeno pripa-
dnostjo in govorno-jezikovnim razvojem. Torej: korelacija med SES druži
ne in razvojem govora otroka je potrjena. A kako pojasniti to korelacijo?
Avtorji se obrnejo k opisnim dejavnikom primarnega okolja, ki deluje-
jo kot mediatorji med položajem družine in razvojem otroka. Tudi pri tem
med avtorji ni enotnosti, opredelijo povsem različne dejavnike, ki »vpli
vajo« na govor in jezik otrok:
1) skupno branje staršev in otrok (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in
Sočan, 2017; Marjanovič Umek in Fekonja, 2019),
2) vključenost v predšolsko vzgojo (Letts et al., 2013),
3) število knjig v družini (uporablja se tudi kot kazalnik SES – glej zgor
nji stolpec; in kot »posrednik med SES in razvojem« Marjanovič
Umek in Fekonja, 2019),
4) osredotočenost na otrokov govor, usmerjena pozornost na otroka, odgo-
varjanje na otrokova vprašanja, odzivnost na otrokove zgodnje voka-
lizacije (DeBlauw et al., 1978; Farran in Haskins, 1980),
5) kvantiteta govora, ki ga starši namenijo otroku (Hart in Risely, 1995;
Hoff, 2003; Schwartz in Terrel, 1983),
6) kvaliteta govora, ki ga starši namenijo otroku (Hoff, 2003),
7) permisiven/avtoritaren/avtoritativen način vzgoje (Bernstein, 2003b;
Hashima in Amato, 1996),
8) količina negativnih/pozitivnih povratnih informacij, ki jih otrok dobi
o svojem obnašanju (Hart in Risley, 1995),
9) število pogovornih obratov (izmenjave govorca v interakciji med
starši in otroki) (Gilkerson et al., 2017; Romeo et al., 2018a in 2018b;
Petersen in Spencer, 2012),
151
6) življenje v bogati/revni soseski (Fernald, Marchman in Weisleder,
2013; Hart in Risley, 1995),
7) subvencionirana prehrana otroka,
8) vključenost v program za prikrajšane otroke (Hart in Risley, 1995).
Drugi nepredvideni učinek konstruiranja skupin pa je, da skupine
– ko so enkrat »izdelane«, lahko prikrivajo realnost razmerij položa-
jev v družbeni strukturi (Bourdieu, 2003). Bralec torej ne doume več re
lativnih objektivnih razmerij, iz katerih skupine izhajajo, ampak jih zve
de na »interakcije, v katerih se pokažejo« (ibid.). Tako na primer višje/
nižje družbene skupine ne razbira kot analitične kategorije (ki razodeva
jo strukturno neenakost med položaji), ampak kot opisno kategorijo – kot
opis življenjskega sloga, navad, jezikovnih stilov. To se zelo jasno pokaže,
ko avtorji iščejo razlagalni mehanizem za povezanost med družbeno pripa-
dnostjo in govorno-jezikovnim razvojem. Torej: korelacija med SES druži
ne in razvojem govora otroka je potrjena. A kako pojasniti to korelacijo?
Avtorji se obrnejo k opisnim dejavnikom primarnega okolja, ki deluje-
jo kot mediatorji med položajem družine in razvojem otroka. Tudi pri tem
med avtorji ni enotnosti, opredelijo povsem različne dejavnike, ki »vpli
vajo« na govor in jezik otrok:
1) skupno branje staršev in otrok (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in
Sočan, 2017; Marjanovič Umek in Fekonja, 2019),
2) vključenost v predšolsko vzgojo (Letts et al., 2013),
3) število knjig v družini (uporablja se tudi kot kazalnik SES – glej zgor
nji stolpec; in kot »posrednik med SES in razvojem« Marjanovič
Umek in Fekonja, 2019),
4) osredotočenost na otrokov govor, usmerjena pozornost na otroka, odgo-
varjanje na otrokova vprašanja, odzivnost na otrokove zgodnje voka-
lizacije (DeBlauw et al., 1978; Farran in Haskins, 1980),
5) kvantiteta govora, ki ga starši namenijo otroku (Hart in Risely, 1995;
Hoff, 2003; Schwartz in Terrel, 1983),
6) kvaliteta govora, ki ga starši namenijo otroku (Hoff, 2003),
7) permisiven/avtoritaren/avtoritativen način vzgoje (Bernstein, 2003b;
Hashima in Amato, 1996),
8) količina negativnih/pozitivnih povratnih informacij, ki jih otrok dobi
o svojem obnašanju (Hart in Risley, 1995),
9) število pogovornih obratov (izmenjave govorca v interakciji med
starši in otroki) (Gilkerson et al., 2017; Romeo et al., 2018a in 2018b;
Petersen in Spencer, 2012),
151
