Page 138 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 138
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
v resničnem svetu in tako naprej, ker »teh PISA ne preverja«. Kako lah
ko OECD države odvrne od tega, da ne bi preprosto prilagodile svojih iz
obraževalnih sistemov v smislu priprave učencev in učenk na preverjanje
znanja v raziskavi PISA? Kot sporna sta se pokazala tudi sestavljanje in,
kar je ključno, prevajanje testnih vprašanj – na primer prevodi iz anglešči
ne in francoščine v nemščino so bili za 15 % daljši od izvirnikov in so ime
li značilno višji delež redko uporabljanih izrazov (Eivers, 2010). Poleg tega
ni povsem točno, če preizkuse PISA opišemo kot neodvisne od kurikulov;
v resnici imajo boljše rezultate tiste države, v katerih preverjanje v okviru
raziskave PISA najbolj prepričljivo odraža elemente nacionalnega kuriku
la. Kakšno je razmerje med tako imenovanim praktičnim, vendar dekon
tekstualiziranim znanjem, ki ga meri raziskava PISA, in disciplinarnim
znanjem? Zakaj so izbrane kompetence povezane z nekaterimi disciplina
mi, zlasti z matematiko, branjem, naravoslovjem in tehnologijo, z drugi
mi pa ne? Ali narava preizkusov pomeni, da imajo bralne spretnosti nepo
trebno velik vpliv na uspeh na drugih področjih (Eivers, 2010)?
PISA kot neodgovorno vladanje
Končno pa lahko postavimo pod vprašaj tudi odgovornost načina prever
janja, pri katerem so uporabljene statistične tehnike, ki so preveč komple
ksne za laično razpravo in nikoli povsem razkrite. Ali je OECD v svoji te
sni povezanosti z »izobraževalnim poslom« – zlasti s profitno družbo
Pearson, ki pridobiva 80 % svojih prihodkov iz izobraževanja in trži kom
plete gradiva za testiranje, podobne preizkusom PISA, ter ponuja sveto
vanje po vsem svetu – pristranska v odgovornosti do drugih deležnikov
(Lingard in Sellar, 2013; Sjøberg, 2015)? PISA ni edina odgovorna za osiro
mašenje kakovosti poučevanja in učenja v šolah ter za potiskanje prizade
vanj učiteljev in učencev na, kot bi rekel Jamie Peck, »tekoči trak, ki ga je
izdelal nekdo drug« (Peck, 2002 v Baird et al., 2016), in še manj za odmik
od razsvetljenskih idej pastoralne skrbi, spodbujanja talenta, osebnega ra
zvoja in kultiviranja razmišljajočih državljanov, ki slavijo različnost in ra
znolikost. Toda PISA je oblikovana po podobi instrumentaliziranega izo
braževalnega sistema in prispeva k njegovi nenehni reprodukciji.
Sklepi
Če povzamem, preverjanje v okviru raziskave PISA in »performativno
dramo« uvrščanja na mednarodno lestvico dosežkov vsake tri leta lahko
imamo za enega izmed številnih primerov odmikanja od bolj »neposre
dnih« oblik upravljanja izobraževanja in približevanja kompleksnejšim,
posrednim, distanciranim in mreženim oblikam (Grek in Lindgren, 2015:
1). Je ključna sestavina neoliberalne oblike politične racionalnosti, ki ne
136
v resničnem svetu in tako naprej, ker »teh PISA ne preverja«. Kako lah
ko OECD države odvrne od tega, da ne bi preprosto prilagodile svojih iz
obraževalnih sistemov v smislu priprave učencev in učenk na preverjanje
znanja v raziskavi PISA? Kot sporna sta se pokazala tudi sestavljanje in,
kar je ključno, prevajanje testnih vprašanj – na primer prevodi iz anglešči
ne in francoščine v nemščino so bili za 15 % daljši od izvirnikov in so ime
li značilno višji delež redko uporabljanih izrazov (Eivers, 2010). Poleg tega
ni povsem točno, če preizkuse PISA opišemo kot neodvisne od kurikulov;
v resnici imajo boljše rezultate tiste države, v katerih preverjanje v okviru
raziskave PISA najbolj prepričljivo odraža elemente nacionalnega kuriku
la. Kakšno je razmerje med tako imenovanim praktičnim, vendar dekon
tekstualiziranim znanjem, ki ga meri raziskava PISA, in disciplinarnim
znanjem? Zakaj so izbrane kompetence povezane z nekaterimi disciplina
mi, zlasti z matematiko, branjem, naravoslovjem in tehnologijo, z drugi
mi pa ne? Ali narava preizkusov pomeni, da imajo bralne spretnosti nepo
trebno velik vpliv na uspeh na drugih področjih (Eivers, 2010)?
PISA kot neodgovorno vladanje
Končno pa lahko postavimo pod vprašaj tudi odgovornost načina prever
janja, pri katerem so uporabljene statistične tehnike, ki so preveč komple
ksne za laično razpravo in nikoli povsem razkrite. Ali je OECD v svoji te
sni povezanosti z »izobraževalnim poslom« – zlasti s profitno družbo
Pearson, ki pridobiva 80 % svojih prihodkov iz izobraževanja in trži kom
plete gradiva za testiranje, podobne preizkusom PISA, ter ponuja sveto
vanje po vsem svetu – pristranska v odgovornosti do drugih deležnikov
(Lingard in Sellar, 2013; Sjøberg, 2015)? PISA ni edina odgovorna za osiro
mašenje kakovosti poučevanja in učenja v šolah ter za potiskanje prizade
vanj učiteljev in učencev na, kot bi rekel Jamie Peck, »tekoči trak, ki ga je
izdelal nekdo drug« (Peck, 2002 v Baird et al., 2016), in še manj za odmik
od razsvetljenskih idej pastoralne skrbi, spodbujanja talenta, osebnega ra
zvoja in kultiviranja razmišljajočih državljanov, ki slavijo različnost in ra
znolikost. Toda PISA je oblikovana po podobi instrumentaliziranega izo
braževalnega sistema in prispeva k njegovi nenehni reprodukciji.
Sklepi
Če povzamem, preverjanje v okviru raziskave PISA in »performativno
dramo« uvrščanja na mednarodno lestvico dosežkov vsake tri leta lahko
imamo za enega izmed številnih primerov odmikanja od bolj »neposre
dnih« oblik upravljanja izobraževanja in približevanja kompleksnejšim,
posrednim, distanciranim in mreženim oblikam (Grek in Lindgren, 2015:
1). Je ključna sestavina neoliberalne oblike politične racionalnosti, ki ne
136
