Page 134 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 134
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
potencialne neposredno negativne vplive raziskave PISA na razvoj učen
cev in učenk, blagostanje učiteljev in učiteljic ter možnosti za kritično,
progresivno pedagogiko. Moj namen ni, da bi članek razumeli kot poskus
pristranske kritike raziskave PISA. Vendar pa v njem izražam zaskrblje
nost nad tem, da je raziskava PISA postala tako izkrivljena in tako osredo
točena na najvidnejše rezultate namesto na množico dragocenih podat
kov, ki jih proizvede, da ji zato manjka prilagodljivosti, ki jo potrebujejo
dobri sistemi evalvacije. Članek črpa navdih iz nadvse zanimivega prispev
ka Petra Dahler-Larsena (2012), v katerem je avtor zastavil devetnajst vpra
šanj, na temelju katerih bi morali presojati sistem evalvacije. Za namen
pričujočega članka sta posebej pomembni dve izmed njih: 1) »Ali je sis
tem evalvacije prežet z vseobsegajočo ideologijo, zaradi katere opravičuje
samega sebe?« 2) »Ali ta sistem evalvacije … zagotavlja odzivnost na smi
selno kritiko?« V članku prikažem, da moramo neogibno na prvo vpraša
nje odgovoriti z da in na drugo z ne.
PISA kot neoliberalna lepljenka
Raziskava PISA izhaja iz sovpadanja neoliberalne ideologije, omejitev no
vega javnega managementa, oživitve teorije človeškega kapitala v konte
kstu »kognitivnega kapitalizma globalnega dometa«, vladanja s števil
kami in vzpona OECD kot »mehke oblasti«, ki se odziva zlasti na skrb
Združenih držav Amerike za lastno globalno konkurenčnost. OECD je
postala posebna vrsta »transnacionalne, iz stroke izhajajoče institucije«,
če si sposodim izraz Asuncion St. Clair (2006), ki soproizvaja tako vednost
kot njeno recepcijo in uporabo za oblikovanje politik v pristojnosti več
področij. Znamka PISA temelji na konstrukciji domnevno neposrednih
povezav med učenjem, spretnostmi, ocenjevanjem in dosežki v meritvah
PISA. Veliko je bilo že napisanega o tem, kako sta OECD in PISA prido
bili prevlado v izvajanju preverjanja znanja na račun Mednarodne orga
nizacije za merjenje učinkov izobraževanja in njene študije, Mednarodne
raziskave trendov v znanju matematike in naravoslovja (TIMSS), ter
Mednarodne raziskave bralne pismenosti (PIRLS), in sicer – vsaj delno
– zaradi trditev, da raziskava PISA ni vezana na kurikulum, se pravi, da
meri spretnosti in kompetence, ki so potrebne v sodobni ekonomiji neod
visno od nacionalnih kurikulov (Morgan, 2009; Hanberger, 2014). Zdrs
od »družbe« k »ekonomiji« v diskurzu PISA nas ne sme presenetiti gle
de na to, da OECD vidi svoje poslanstvo v »boljših politikah za boljše ži
vljenje« in v »pripravljanju sveta za boljši jutri« (https://www.oecd.org/
about/), zlasti, kar zadeva dejavno udeleženost vseh v konkurenčni glo
balni ekonomiji prostega trga. Vsi lahko sodelujejo, vendar bomo zmeraj
imeli zmagovalce in poražence, zato je pomembno, da razlikujemo med
132
potencialne neposredno negativne vplive raziskave PISA na razvoj učen
cev in učenk, blagostanje učiteljev in učiteljic ter možnosti za kritično,
progresivno pedagogiko. Moj namen ni, da bi članek razumeli kot poskus
pristranske kritike raziskave PISA. Vendar pa v njem izražam zaskrblje
nost nad tem, da je raziskava PISA postala tako izkrivljena in tako osredo
točena na najvidnejše rezultate namesto na množico dragocenih podat
kov, ki jih proizvede, da ji zato manjka prilagodljivosti, ki jo potrebujejo
dobri sistemi evalvacije. Članek črpa navdih iz nadvse zanimivega prispev
ka Petra Dahler-Larsena (2012), v katerem je avtor zastavil devetnajst vpra
šanj, na temelju katerih bi morali presojati sistem evalvacije. Za namen
pričujočega članka sta posebej pomembni dve izmed njih: 1) »Ali je sis
tem evalvacije prežet z vseobsegajočo ideologijo, zaradi katere opravičuje
samega sebe?« 2) »Ali ta sistem evalvacije … zagotavlja odzivnost na smi
selno kritiko?« V članku prikažem, da moramo neogibno na prvo vpraša
nje odgovoriti z da in na drugo z ne.
PISA kot neoliberalna lepljenka
Raziskava PISA izhaja iz sovpadanja neoliberalne ideologije, omejitev no
vega javnega managementa, oživitve teorije človeškega kapitala v konte
kstu »kognitivnega kapitalizma globalnega dometa«, vladanja s števil
kami in vzpona OECD kot »mehke oblasti«, ki se odziva zlasti na skrb
Združenih držav Amerike za lastno globalno konkurenčnost. OECD je
postala posebna vrsta »transnacionalne, iz stroke izhajajoče institucije«,
če si sposodim izraz Asuncion St. Clair (2006), ki soproizvaja tako vednost
kot njeno recepcijo in uporabo za oblikovanje politik v pristojnosti več
področij. Znamka PISA temelji na konstrukciji domnevno neposrednih
povezav med učenjem, spretnostmi, ocenjevanjem in dosežki v meritvah
PISA. Veliko je bilo že napisanega o tem, kako sta OECD in PISA prido
bili prevlado v izvajanju preverjanja znanja na račun Mednarodne orga
nizacije za merjenje učinkov izobraževanja in njene študije, Mednarodne
raziskave trendov v znanju matematike in naravoslovja (TIMSS), ter
Mednarodne raziskave bralne pismenosti (PIRLS), in sicer – vsaj delno
– zaradi trditev, da raziskava PISA ni vezana na kurikulum, se pravi, da
meri spretnosti in kompetence, ki so potrebne v sodobni ekonomiji neod
visno od nacionalnih kurikulov (Morgan, 2009; Hanberger, 2014). Zdrs
od »družbe« k »ekonomiji« v diskurzu PISA nas ne sme presenetiti gle
de na to, da OECD vidi svoje poslanstvo v »boljših politikah za boljše ži
vljenje« in v »pripravljanju sveta za boljši jutri« (https://www.oecd.org/
about/), zlasti, kar zadeva dejavno udeleženost vseh v konkurenčni glo
balni ekonomiji prostega trga. Vsi lahko sodelujejo, vendar bomo zmeraj
imeli zmagovalce in poražence, zato je pomembno, da razlikujemo med
132
