Page 135 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 135
p. stubbs ■ vladavina svetovnega razvrščanja v izobraževanju ...
državami, ki dosegajo nadpovprečne dosežke, in tistimi, ki imajo podpov
prečne. Nekateri upravičeno vidijo naraščajoče število sodelujočih držav
z vsakim ciklom raziskave PISA in vključevanje vse več držav, ki niso čla
nice OECD, kot pokazatelj širjenja hegemonije OECD (Sjøberg, 2015;
2018). Sam menim, da je enako zanimiva vključitev delov Kitajske in ni
koli Kitajske kot celote – ne pozabimo, da so v raziskavi iz leta 2018 v bra
nju in matematiki med štirimi državami v samem vrhu kitajske provin
ce, ki reprezentirajo Kitajsko kot državo (Beijing, Šanghaj, Džiangsu in
Žedžiang oziroma B-S-J-Z) ter ločeno Singapur, Makao in Hong Kong
(https://www.oecd.org/pisa/PISA-results_ENGLISH.png). To omogo
ča – morda naključni – obrat k Aziji kot primerjalnem merilu, namesto k
skandinavskim državam blaginje, ki so bile v samem vrhu v predhodnih
ciklih.
Raziskava PISA je seveda le en primer kombinacije treh tiranij: šte
vilk, povprečij in primerjav. Številkam ne moremo ugovarjati, ker številke
govorijo same zase, imamo jih za objektivno, veljavno, nevtralno in teh
nično orodje in ne za simbolne reprezentacije, ki nam govorijo, kaj šteje in
kaj ne. Trditi, z besedami Williama Bruca Camerona, ki jih pogosto pri
pisujejo Einsteinu, »da se vsega, kar šteje, ne da prešteti«, pomeni tvega
ti, da odpremo prostor za sodobno maksimo: »Vse se da izmeriti in meri
tve so vse.« Številke skrivajo kompleksno paleto vrednot, sodb, odločitev,
kompromisov in včasih celo čudežnih statističnih zvijač, ki pojasnjuje
jo njihov nastanek in ustvarjajo dozdevno nevprašljivo logiko, da dosež
ki raziskave PISA natančno merijo tako pomembne stvari, da bi morale
biti temelj »globalnega polja primerjalne uspešnosti« (Lingard in Grek,
2008). Izvajanje raziskave PISA je sodobni ekvivalent zgodbe o cesarjevih
novih oblačilih ali pa je – glede na to, da razkritje o cesarjevi goloti očitno
nima učinka – morda bolj točna primerjava s preročiščem v Delfih, kakor
predlaga Gorur (2014).
PISA kot politika
Glede na to, da se politika ne giblje sama od sebe, temveč je oblikovana za
to, da se giblje in je v procesu vedno prevedena, poročila, ki navajajo, da je
raziskava PISA prispevala h globalnemu zbliževanju izobraževalnih poli
tik, precenjujejo njen vpliv. Nacionalne države, ki so uvrščene na medna
rodno lestvico dosežkov v raziskavi PISA, so namreč veliko več kot zgolj
»vsebniki« politik; ko se politike gibljejo, kot trdimo v knjigi Making
Policy Move, so predmet »najrazličnejših srečanj, ki jih preoblikujejo, pri
rejajo, si jih prilaščajo in prilagajajo« (Clarke et al., 2015: 15); ta srečanja se
med seboj razlikujejo zaradi natanko tistih »kontekstov«, ki si jih preiz
kusi v okviru raziskave PISA prizadevajo izbrisati. Čeprav je vsak »PISA
133
državami, ki dosegajo nadpovprečne dosežke, in tistimi, ki imajo podpov
prečne. Nekateri upravičeno vidijo naraščajoče število sodelujočih držav
z vsakim ciklom raziskave PISA in vključevanje vse več držav, ki niso čla
nice OECD, kot pokazatelj širjenja hegemonije OECD (Sjøberg, 2015;
2018). Sam menim, da je enako zanimiva vključitev delov Kitajske in ni
koli Kitajske kot celote – ne pozabimo, da so v raziskavi iz leta 2018 v bra
nju in matematiki med štirimi državami v samem vrhu kitajske provin
ce, ki reprezentirajo Kitajsko kot državo (Beijing, Šanghaj, Džiangsu in
Žedžiang oziroma B-S-J-Z) ter ločeno Singapur, Makao in Hong Kong
(https://www.oecd.org/pisa/PISA-results_ENGLISH.png). To omogo
ča – morda naključni – obrat k Aziji kot primerjalnem merilu, namesto k
skandinavskim državam blaginje, ki so bile v samem vrhu v predhodnih
ciklih.
Raziskava PISA je seveda le en primer kombinacije treh tiranij: šte
vilk, povprečij in primerjav. Številkam ne moremo ugovarjati, ker številke
govorijo same zase, imamo jih za objektivno, veljavno, nevtralno in teh
nično orodje in ne za simbolne reprezentacije, ki nam govorijo, kaj šteje in
kaj ne. Trditi, z besedami Williama Bruca Camerona, ki jih pogosto pri
pisujejo Einsteinu, »da se vsega, kar šteje, ne da prešteti«, pomeni tvega
ti, da odpremo prostor za sodobno maksimo: »Vse se da izmeriti in meri
tve so vse.« Številke skrivajo kompleksno paleto vrednot, sodb, odločitev,
kompromisov in včasih celo čudežnih statističnih zvijač, ki pojasnjuje
jo njihov nastanek in ustvarjajo dozdevno nevprašljivo logiko, da dosež
ki raziskave PISA natančno merijo tako pomembne stvari, da bi morale
biti temelj »globalnega polja primerjalne uspešnosti« (Lingard in Grek,
2008). Izvajanje raziskave PISA je sodobni ekvivalent zgodbe o cesarjevih
novih oblačilih ali pa je – glede na to, da razkritje o cesarjevi goloti očitno
nima učinka – morda bolj točna primerjava s preročiščem v Delfih, kakor
predlaga Gorur (2014).
PISA kot politika
Glede na to, da se politika ne giblje sama od sebe, temveč je oblikovana za
to, da se giblje in je v procesu vedno prevedena, poročila, ki navajajo, da je
raziskava PISA prispevala h globalnemu zbliževanju izobraževalnih poli
tik, precenjujejo njen vpliv. Nacionalne države, ki so uvrščene na medna
rodno lestvico dosežkov v raziskavi PISA, so namreč veliko več kot zgolj
»vsebniki« politik; ko se politike gibljejo, kot trdimo v knjigi Making
Policy Move, so predmet »najrazličnejših srečanj, ki jih preoblikujejo, pri
rejajo, si jih prilaščajo in prilagajajo« (Clarke et al., 2015: 15); ta srečanja se
med seboj razlikujejo zaradi natanko tistih »kontekstov«, ki si jih preiz
kusi v okviru raziskave PISA prizadevajo izbrisati. Čeprav je vsak »PISA
133
