Page 64 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 64
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
obstajajo vprašanja, povezana z nasiljem, ki so jih sodobne raz-
prave zanemarile ali celo prezrle?
Nasilje je tako razširjeno, a hkrati tudi tako zapleteno, da pri vsaki ana-
lizi tega pojava vedno obstajajo pomanjkljivosti. Ena od težav pri preučeva-
nju nasilja je, da se večina pozornosti posveča področjem, ki so preveč razi-
skana, druga področja pa so skoraj v celoti zanemarjena. Ko ljudje ne vidijo
dokazov o nasilju, domnevajo, da nasilja ni. To je velika napaka, v resnici je
pogosto bližje resnici nasprotno: najbolj bi nas moralo skrbeti, če ni vidnih
znakov nasilja, saj bi to lahko nakazovalo na njegovo popolno prevlado.
Naj navedem primer. Danes je veliko več ozaveščenosti o spolnem
nasilju in spolnem nadlegovanju kot v preteklosti, deloma zahvaljujoč pri-
pravljenosti tistih, ki so preživeli spolno nasilje, da se izpostavijo in po-
gumno delijo svoje zgodbe, kar se odraža v svetovnem uspehu gibanja
#MeToo. Obenem skoraj vsak pravni sistem po svetu še vedno definira
posilstvo v smislu spolnih odnosov brez privolitve in išče dokaze o po-
manjkanju soglasja pri prizadevanjih preživelih za boj ali beg. Z drugimi
besedami, dokazno breme je vedno na preživelem spolnega nasilja in v ne-
katerih pravnih jurisdikcijah obtožba o posilstvu ne bo pristala na sodi-
šču, če ni modric, ki bi pokazale, da je prišlo do fizičnega boja.
Glede tega, kako se ženske navadno odzovejo na spolni napad, v jav-
nosti obstaja veliko napačnih domnev, ki jih povzročajo nevednost in
predsodki. Domneva se, da se vedno uprejo z odločnim fizičnim in gla-
snim odzivom. Kadar temu ni tako, porote domnevajo, da je bilo soglas-
je nakazano ali da si ga napadalec lahko razumno razlaga. To je povsem
napačno domnevanje. Trenutne raziskave na področju travme kaže-
jo, da poleg boja in bega obstaja še en odziv, ki je veliko pogostejši, kot si
mislimo: otrplost. Tonična nepremičnost je primarni mehanizem preži-
vetja. Običajno se pojavi, kadar ni možnosti za boj ali beg, in oseba, ki je v
nevarnosti, pade v šok. Otrplost od strahu je način, na katerega možgani
preživijo veliko grožnjo. Toda v naši kulturi, vključno z našo pravno kul-
turo, ljudi obtožujemo, če se ne uprejo. Takšno temeljno nerazumevanje
glede tega, kako smo programirani za odzivanje na nasilje, se odraža v zelo
majhnem številu prijavljenih spolnih napadov in velikem številu tožni-
kov, ki se odločijo umakniti svoje dokaze in s tožbo ne nadaljujejo.
Kaj se torej lahko naučimo iz tega? Prvič, da statistični podatki o na-
silju ne povedo celotne zgodbe, nanje se ne moremo vedno zanesti in zlah-
ka jih razumemo napačno. Drugič, da je treba na bolj teoretični ravni še
veliko postoriti, preden bomo pravilno razumeli nasilje in družbeno ne-
pravičnost, ki gre z nasiljem pogosto z roko v roki.
doi: https://www.doi.org/10.32320/1581-6044.30(1-2)47-62
62
obstajajo vprašanja, povezana z nasiljem, ki so jih sodobne raz-
prave zanemarile ali celo prezrle?
Nasilje je tako razširjeno, a hkrati tudi tako zapleteno, da pri vsaki ana-
lizi tega pojava vedno obstajajo pomanjkljivosti. Ena od težav pri preučeva-
nju nasilja je, da se večina pozornosti posveča področjem, ki so preveč razi-
skana, druga področja pa so skoraj v celoti zanemarjena. Ko ljudje ne vidijo
dokazov o nasilju, domnevajo, da nasilja ni. To je velika napaka, v resnici je
pogosto bližje resnici nasprotno: najbolj bi nas moralo skrbeti, če ni vidnih
znakov nasilja, saj bi to lahko nakazovalo na njegovo popolno prevlado.
Naj navedem primer. Danes je veliko več ozaveščenosti o spolnem
nasilju in spolnem nadlegovanju kot v preteklosti, deloma zahvaljujoč pri-
pravljenosti tistih, ki so preživeli spolno nasilje, da se izpostavijo in po-
gumno delijo svoje zgodbe, kar se odraža v svetovnem uspehu gibanja
#MeToo. Obenem skoraj vsak pravni sistem po svetu še vedno definira
posilstvo v smislu spolnih odnosov brez privolitve in išče dokaze o po-
manjkanju soglasja pri prizadevanjih preživelih za boj ali beg. Z drugimi
besedami, dokazno breme je vedno na preživelem spolnega nasilja in v ne-
katerih pravnih jurisdikcijah obtožba o posilstvu ne bo pristala na sodi-
šču, če ni modric, ki bi pokazale, da je prišlo do fizičnega boja.
Glede tega, kako se ženske navadno odzovejo na spolni napad, v jav-
nosti obstaja veliko napačnih domnev, ki jih povzročajo nevednost in
predsodki. Domneva se, da se vedno uprejo z odločnim fizičnim in gla-
snim odzivom. Kadar temu ni tako, porote domnevajo, da je bilo soglas-
je nakazano ali da si ga napadalec lahko razumno razlaga. To je povsem
napačno domnevanje. Trenutne raziskave na področju travme kaže-
jo, da poleg boja in bega obstaja še en odziv, ki je veliko pogostejši, kot si
mislimo: otrplost. Tonična nepremičnost je primarni mehanizem preži-
vetja. Običajno se pojavi, kadar ni možnosti za boj ali beg, in oseba, ki je v
nevarnosti, pade v šok. Otrplost od strahu je način, na katerega možgani
preživijo veliko grožnjo. Toda v naši kulturi, vključno z našo pravno kul-
turo, ljudi obtožujemo, če se ne uprejo. Takšno temeljno nerazumevanje
glede tega, kako smo programirani za odzivanje na nasilje, se odraža v zelo
majhnem številu prijavljenih spolnih napadov in velikem številu tožni-
kov, ki se odločijo umakniti svoje dokaze in s tožbo ne nadaljujejo.
Kaj se torej lahko naučimo iz tega? Prvič, da statistični podatki o na-
silju ne povedo celotne zgodbe, nanje se ne moremo vedno zanesti in zlah-
ka jih razumemo napačno. Drugič, da je treba na bolj teoretični ravni še
veliko postoriti, preden bomo pravilno razumeli nasilje in družbeno ne-
pravičnost, ki gre z nasiljem pogosto z roko v roki.
doi: https://www.doi.org/10.32320/1581-6044.30(1-2)47-62
62
