Page 63 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 63
sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
jih moralo bolj skrbeti, ali preživeli lahko zaupajo komisijam za resnico ali
sploh še komurkoli.
Druga tematika nasilja, ki sem jo preučeval pred kratkim, obrav-
nava nasilje nad ženskami, in sicer zlasti spolno nasilje. To je ena od naj-
hujših stisk naše globalne skupnosti in nekaj, česar bi se morali kot člo-
veštvo sramovati. Presenetilo me je pomanjkanje napredka, ne le, kar se
tiče reševanja te težave, temveč tudi pri priznavanju, da gre za težavo.
Več, ko sem prebral o spolnem nasilju, bolj mi je postajalo jasno, da sem
v svoji knjigi storil osnovno napako. Vedno sem domneval, da je nasilje
nekaj, kar ljudje »naredijo«, da je nasilje »dejanje«, zato moramo s po-
močjo filozofije razložiti »dejanje« nasilja. Zdaj se zavedam, da je ta do-
mneva napačna. Nasilje ni samo dejanje, ampak pojav. Razlika je komaj
zaznavna, a izredno pomembna. Dejanja so opredeljena glede na kraj in
čas. Dejanje ima začetek in konec. Toda pri nasilju je drugače: vedno
ima začetek, vendar se za preživelega nikoli ne konča. Nasilje je časovno
nedoločeno, tako da mora preživeli nasilja z nasiljem živeti še dolgo po
tem, ko je dejanje že končano. To sem poskušal zajeti v naslovu članka
‚The Ripples of Violence‘ (Feminist Review, 2016), ki sem ga napisal sku-
paj z Jools Gilson. Pisanje tega članka me je prisililo, da sem ponovno
preučil nekatere svoje dosedanje poglede na filozofijo in nasilje. Zavedel
sem se potrebe po preučevanju filozofske tradicije, ki sem jo po krivici
spregledal, ko sem pisal svojo knjigo: fenomenologije. Zdaj se zavedam,
kako koristna je fenomenologija za pravilno razumevanje nasilja. Pri pi-
sanju tega članka sem tudi tvegal, kar se tiče metodologije, in sicer tako,
da sem filozofska dela združil s spomini in romani. Alice Sebold, najbolj
znana po romanu V mojih nebesih, je pisateljica, ki jo zelo občudujem, in
nekdo, ki je vedno na mojem seznamu čtiva pri predmetu o nasilju, ki ga
še danes poučujem.
Zanima pa me tudi skrb vzbujajoče vprašanje, kaj storiti glede šte-
vilnih dogodkov zgodovinskega nasilja. Filozofija je pomembno prispeva-
la k razpravi o odpravi zgodovinske krivice, kompleksna vprašanja povr-
nitve škode, restitucije ali odškodnine pa niso samo teoretično zahtevna,
ampak tudi politično zelo pomembna. Kolonializem je vir nesreče za
človeštvo in z njegovim uničujočim vplivom se še vedno nismo spoprije-
li. Kot sem že omenil, verjamem, da moramo začeti s pravilnim razumeva-
njem nasilja, ki ga je sprožil kolonializem, preden bomo lahko začeli po-
govor o tem, kako popraviti krivico, ki jo doživljajo preživeli kolonialnega
nasilja še generacije po koncu teh zgodovinskih dogodkov.
Še zadnje vprašanje: ali obstaja kakšna pomanjkljivost v analizi
tako zapletenega (in protislovnega) pojava, kot je nasilje? Ali
61
jih moralo bolj skrbeti, ali preživeli lahko zaupajo komisijam za resnico ali
sploh še komurkoli.
Druga tematika nasilja, ki sem jo preučeval pred kratkim, obrav-
nava nasilje nad ženskami, in sicer zlasti spolno nasilje. To je ena od naj-
hujših stisk naše globalne skupnosti in nekaj, česar bi se morali kot člo-
veštvo sramovati. Presenetilo me je pomanjkanje napredka, ne le, kar se
tiče reševanja te težave, temveč tudi pri priznavanju, da gre za težavo.
Več, ko sem prebral o spolnem nasilju, bolj mi je postajalo jasno, da sem
v svoji knjigi storil osnovno napako. Vedno sem domneval, da je nasilje
nekaj, kar ljudje »naredijo«, da je nasilje »dejanje«, zato moramo s po-
močjo filozofije razložiti »dejanje« nasilja. Zdaj se zavedam, da je ta do-
mneva napačna. Nasilje ni samo dejanje, ampak pojav. Razlika je komaj
zaznavna, a izredno pomembna. Dejanja so opredeljena glede na kraj in
čas. Dejanje ima začetek in konec. Toda pri nasilju je drugače: vedno
ima začetek, vendar se za preživelega nikoli ne konča. Nasilje je časovno
nedoločeno, tako da mora preživeli nasilja z nasiljem živeti še dolgo po
tem, ko je dejanje že končano. To sem poskušal zajeti v naslovu članka
‚The Ripples of Violence‘ (Feminist Review, 2016), ki sem ga napisal sku-
paj z Jools Gilson. Pisanje tega članka me je prisililo, da sem ponovno
preučil nekatere svoje dosedanje poglede na filozofijo in nasilje. Zavedel
sem se potrebe po preučevanju filozofske tradicije, ki sem jo po krivici
spregledal, ko sem pisal svojo knjigo: fenomenologije. Zdaj se zavedam,
kako koristna je fenomenologija za pravilno razumevanje nasilja. Pri pi-
sanju tega članka sem tudi tvegal, kar se tiče metodologije, in sicer tako,
da sem filozofska dela združil s spomini in romani. Alice Sebold, najbolj
znana po romanu V mojih nebesih, je pisateljica, ki jo zelo občudujem, in
nekdo, ki je vedno na mojem seznamu čtiva pri predmetu o nasilju, ki ga
še danes poučujem.
Zanima pa me tudi skrb vzbujajoče vprašanje, kaj storiti glede šte-
vilnih dogodkov zgodovinskega nasilja. Filozofija je pomembno prispeva-
la k razpravi o odpravi zgodovinske krivice, kompleksna vprašanja povr-
nitve škode, restitucije ali odškodnine pa niso samo teoretično zahtevna,
ampak tudi politično zelo pomembna. Kolonializem je vir nesreče za
človeštvo in z njegovim uničujočim vplivom se še vedno nismo spoprije-
li. Kot sem že omenil, verjamem, da moramo začeti s pravilnim razumeva-
njem nasilja, ki ga je sprožil kolonializem, preden bomo lahko začeli po-
govor o tem, kako popraviti krivico, ki jo doživljajo preživeli kolonialnega
nasilja še generacije po koncu teh zgodovinskih dogodkov.
Še zadnje vprašanje: ali obstaja kakšna pomanjkljivost v analizi
tako zapletenega (in protislovnega) pojava, kot je nasilje? Ali
61
