Page 68 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 68
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
izgled, narečje) (Thornberg, 2011). Pogosteje se z različnimi oblikami med-
vrstniškega nasilja srečujejo pripadniki LGBT (lezbijke, geji, biseksualne
in transspolne osebe) populacije (Boske, 2015; Maljevac in Magic, 2009),
priseljenci in njihovi potomci (Bučar Ručman, 2014; Razpotnik, 2006),
otroci etničnih, »rasnih« in verskih manjšin, učenci z učnimi težavami
(Boske, 2015; Sullivan, 2011) in otroci z invalidnostjo (Twyman in dru-
gi, 2010). Ob tem ne gre spregledati, da neposredne žrtve medvrstniške-
ga nasilja niso edini oškodovanci. Sullivan (2011) v njih prepoznava zgolj
prvo od petih skupin žrtev. Ugotavlja, da so sekundarne žrtve družinski
člani primarnih žrtev, ki ob viktimizaciji ljubljenega otroka občutijo ža-
lost, empatijo in jezo. Tretjo skupino predstavljajo priče, večinoma drugi
otroci in vrstniki z občutki strahu ali celo krivde, da nasilja niso ustavili,
ali pa jih takšna odklonskost celo pritegne. Medvrstniško nasilje prina-
ša podobne posledice na neposredno okolje (npr. celotno šolo), na zadnji
stopnji pa celo na (naj)širšo skupnost. Pogosto je spregledano, da je izva-
janje medvrstniškega nasilja povezano tudi z negativnimi posledicama pri
nasilnežu, saj pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo tudi kasneje v ži-
vljenju izvajali delikventna in kriminalna dejanja (Lebar in drugi, 2016;
Pušnik, 2012). Medvrstniško nasilje ustvarja spiralo nezaželenih ravnanj
in posledic, ki tako žrtev kot tudi storilca zaznamujejo pri nadaljnjih soci-
alnih stikih. Pri žrtvah to ne pomeni zgolj poglabljanja viktimizacije, am-
pak lahko vodi tudi v izvajanje nasilja nad šibkejšimi in prevzemanje vlo-
ge nasilnež – žrtev (Boske in Osanloo, 201; Craig in drugi, 2009). Hkrati
lahko na drugi strani izvajanje nasilja povečuje možnosti za viktimizaci-
jo. Patchin in Hinduja (2008) namreč ugotavljata, da obstaja bistveno ve-
čja verjetnost viktimizacije akterjev t. i. tradicionalnega nasilja preko ki-
bernetskega nasilja.3
Razvoj in množična uporaba informacijsko-komunikacijske tehno-
logije sta vzpostavila novo platformo za izvajanje medvrstniškega nasilja
in ga razširila izven časovnih ter prostorskih omejitev t. i. tradicionalnega
oziroma »klasičnega« nasilja v šolah in drugih fizičnih prostorih, kjer pri-
haja do interakcije med otroci oziroma mladostniki. Pojavi se oblika med-
vrstniškega nasilja, pri katerem fizična in socialna moč nista pomembni,
žrtev pa se pred njim ne more skriti oziroma se mu umakniti. Kibernetsko
medvrstniško nasilje (angl. cyberbullying) lahko najširše opredelimo kot
3 Različni avtorji (npr. Netzley, 2014; Patchin in Hinduja, 2008; Riebel, Jager in Fischer,
2009) ugotavljajo, da je večina otrok in mladostnikov udeleženih v kibernetskem med-
vrstniškem nasilju, vključena tudi v tradicionalne oziroma klasične oblike nasilja v šoli.
Najpogosteje nastopajo v isti vlogi (žrtev ali storilec), v nekaterih primerih pa prevzemajo
druge vloge.
66
izgled, narečje) (Thornberg, 2011). Pogosteje se z različnimi oblikami med-
vrstniškega nasilja srečujejo pripadniki LGBT (lezbijke, geji, biseksualne
in transspolne osebe) populacije (Boske, 2015; Maljevac in Magic, 2009),
priseljenci in njihovi potomci (Bučar Ručman, 2014; Razpotnik, 2006),
otroci etničnih, »rasnih« in verskih manjšin, učenci z učnimi težavami
(Boske, 2015; Sullivan, 2011) in otroci z invalidnostjo (Twyman in dru-
gi, 2010). Ob tem ne gre spregledati, da neposredne žrtve medvrstniške-
ga nasilja niso edini oškodovanci. Sullivan (2011) v njih prepoznava zgolj
prvo od petih skupin žrtev. Ugotavlja, da so sekundarne žrtve družinski
člani primarnih žrtev, ki ob viktimizaciji ljubljenega otroka občutijo ža-
lost, empatijo in jezo. Tretjo skupino predstavljajo priče, večinoma drugi
otroci in vrstniki z občutki strahu ali celo krivde, da nasilja niso ustavili,
ali pa jih takšna odklonskost celo pritegne. Medvrstniško nasilje prina-
ša podobne posledice na neposredno okolje (npr. celotno šolo), na zadnji
stopnji pa celo na (naj)širšo skupnost. Pogosto je spregledano, da je izva-
janje medvrstniškega nasilja povezano tudi z negativnimi posledicama pri
nasilnežu, saj pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo tudi kasneje v ži-
vljenju izvajali delikventna in kriminalna dejanja (Lebar in drugi, 2016;
Pušnik, 2012). Medvrstniško nasilje ustvarja spiralo nezaželenih ravnanj
in posledic, ki tako žrtev kot tudi storilca zaznamujejo pri nadaljnjih soci-
alnih stikih. Pri žrtvah to ne pomeni zgolj poglabljanja viktimizacije, am-
pak lahko vodi tudi v izvajanje nasilja nad šibkejšimi in prevzemanje vlo-
ge nasilnež – žrtev (Boske in Osanloo, 201; Craig in drugi, 2009). Hkrati
lahko na drugi strani izvajanje nasilja povečuje možnosti za viktimizaci-
jo. Patchin in Hinduja (2008) namreč ugotavljata, da obstaja bistveno ve-
čja verjetnost viktimizacije akterjev t. i. tradicionalnega nasilja preko ki-
bernetskega nasilja.3
Razvoj in množična uporaba informacijsko-komunikacijske tehno-
logije sta vzpostavila novo platformo za izvajanje medvrstniškega nasilja
in ga razširila izven časovnih ter prostorskih omejitev t. i. tradicionalnega
oziroma »klasičnega« nasilja v šolah in drugih fizičnih prostorih, kjer pri-
haja do interakcije med otroci oziroma mladostniki. Pojavi se oblika med-
vrstniškega nasilja, pri katerem fizična in socialna moč nista pomembni,
žrtev pa se pred njim ne more skriti oziroma se mu umakniti. Kibernetsko
medvrstniško nasilje (angl. cyberbullying) lahko najširše opredelimo kot
3 Različni avtorji (npr. Netzley, 2014; Patchin in Hinduja, 2008; Riebel, Jager in Fischer,
2009) ugotavljajo, da je večina otrok in mladostnikov udeleženih v kibernetskem med-
vrstniškem nasilju, vključena tudi v tradicionalne oziroma klasične oblike nasilja v šoli.
Najpogosteje nastopajo v isti vlogi (žrtev ali storilec), v nekaterih primerih pa prevzemajo
druge vloge.
66
