Page 59 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 59
m. sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
podrobnosti. Poškodbe ali kri ne smejo biti izpostavljene, dovoljeni so ob-
časni nasilni trenutki, če je to utemeljeno s kontekstom.« Takšno je stanje
v filmski industriji, v kateri je ubijanje sto, tisoč, milijonov in milijard ljudi
označeno za »zmerno nasilje«. Še več nasilja, pogosto bolj grobega in na-
zornega, najdemo v večmilijonski industriji računalniških iger.
Problem normalizacije nasilja ni v tem, da obstaja večja verjetnost,
da ljudje zagrešijo nasilje, če so izpostavljeni vizualnemu nasilju. To mor-
da drži, morda ne, tega še ne vemo. Tako kot v primeru pornografije empi-
rični dokazi o omenjeni vzročni verigi še vedno niso nedvoumni. Problem
leži drugje, in sicer v tem, da se nam tisto, kar je nasilno, ne zdi več nasilno.
Zaradi stalne izpostavljenosti nasilju tega pojava več ne opazimo in nasilja
več ne vidimo kot pretresljive resničnosti. Leta 1963 je Sheldon Wolin ob-
javil zelo pomembno in po mojem mnenju še vedno zelo relevantno ana-
lizo nasilja. V nasprotju s tem, kar radi verjamemo, v njej trdi, da danes ni
manj nasilja kot v preteklosti. Sodobna družba ni odpravila nasilja; pre-
prosto se je naučila, kako ga prikriti. Danes nismo nujno bolj civilizira-
ni kot naši barbarski predniki. Resnica je drugačna. Naše generacije so
se nasilje naučile narediti čistejše in manj vidno. Nasilje je postalo sterili-
zirano, higienično, normalizirano in kot tako manj grozeče ter moralno
neproblematično.
Wolin navaja primer smrtne kazni. Nimamo več javnih usmrtitev,
temveč medicinske postopke za zaprtimi vrati. Brez giljotine, toda s smr-
tonosnim injekcijami. Rezultat je enak, vendar brez prelivanja krvi. Kot
smo že rekli, so iz zabavne industrije odstranili kri, obseg nasilja pa se
je povečal. Tako samo zaradi lastne zabave izpostavljeni večjemu nasilju
kot kdajkoli prej, a se tega sploh ne zavedamo. Na žalost je nekaj resnice v
Stalinovi srhljivi izjavi, da je smrt enega človeka tragedija, smrt milijonov
pa zgolj statistika. Tudi v Hollywoodu gre vedno za velike številke: mili-
joni dolarjev in milijarde žrtev nasilja, zato smo izgubili sposobnost doje-
manja in razumevanja resničnosti osebne tragedije.
Obstaja še en razlog, zakaj sem skeptičen do trditve, da se mnogo
bolj zavedamo različnih oblik nasilja. V mislih imam pojav, ki ga Miranda
Fricker v svoji knjigi Epistemic Injustice (Oxford, 2007) navaja kot her-
menevtično nepravičnost. To knjigo uvrščam med najbolj izvirne, najv-
plivnejše in najbolj presunljive filozofske knjige, kar sem jih kdaj prebral,
in jo imam za manjšo mojstrovino; zelo jo priporočam bralcem te revije.
Epistemična nepravičnost je krivica, storjena nekomu, ki je v položaju po-
znavalca, in se kaže v obliki nezaupanja, napačne interpretacije in utiša-
nja. Epistemična nepravičnost ima dve obliki: nepravičnost pričevanja in
hermenevtično nepravičnost. Do hermenevtične nepravičnosti pride ta-
krat, ko nekomu onemogočimo razlago doživljanja, tudi kadar je ta zelo
57
podrobnosti. Poškodbe ali kri ne smejo biti izpostavljene, dovoljeni so ob-
časni nasilni trenutki, če je to utemeljeno s kontekstom.« Takšno je stanje
v filmski industriji, v kateri je ubijanje sto, tisoč, milijonov in milijard ljudi
označeno za »zmerno nasilje«. Še več nasilja, pogosto bolj grobega in na-
zornega, najdemo v večmilijonski industriji računalniških iger.
Problem normalizacije nasilja ni v tem, da obstaja večja verjetnost,
da ljudje zagrešijo nasilje, če so izpostavljeni vizualnemu nasilju. To mor-
da drži, morda ne, tega še ne vemo. Tako kot v primeru pornografije empi-
rični dokazi o omenjeni vzročni verigi še vedno niso nedvoumni. Problem
leži drugje, in sicer v tem, da se nam tisto, kar je nasilno, ne zdi več nasilno.
Zaradi stalne izpostavljenosti nasilju tega pojava več ne opazimo in nasilja
več ne vidimo kot pretresljive resničnosti. Leta 1963 je Sheldon Wolin ob-
javil zelo pomembno in po mojem mnenju še vedno zelo relevantno ana-
lizo nasilja. V nasprotju s tem, kar radi verjamemo, v njej trdi, da danes ni
manj nasilja kot v preteklosti. Sodobna družba ni odpravila nasilja; pre-
prosto se je naučila, kako ga prikriti. Danes nismo nujno bolj civilizira-
ni kot naši barbarski predniki. Resnica je drugačna. Naše generacije so
se nasilje naučile narediti čistejše in manj vidno. Nasilje je postalo sterili-
zirano, higienično, normalizirano in kot tako manj grozeče ter moralno
neproblematično.
Wolin navaja primer smrtne kazni. Nimamo več javnih usmrtitev,
temveč medicinske postopke za zaprtimi vrati. Brez giljotine, toda s smr-
tonosnim injekcijami. Rezultat je enak, vendar brez prelivanja krvi. Kot
smo že rekli, so iz zabavne industrije odstranili kri, obseg nasilja pa se
je povečal. Tako samo zaradi lastne zabave izpostavljeni večjemu nasilju
kot kdajkoli prej, a se tega sploh ne zavedamo. Na žalost je nekaj resnice v
Stalinovi srhljivi izjavi, da je smrt enega človeka tragedija, smrt milijonov
pa zgolj statistika. Tudi v Hollywoodu gre vedno za velike številke: mili-
joni dolarjev in milijarde žrtev nasilja, zato smo izgubili sposobnost doje-
manja in razumevanja resničnosti osebne tragedije.
Obstaja še en razlog, zakaj sem skeptičen do trditve, da se mnogo
bolj zavedamo različnih oblik nasilja. V mislih imam pojav, ki ga Miranda
Fricker v svoji knjigi Epistemic Injustice (Oxford, 2007) navaja kot her-
menevtično nepravičnost. To knjigo uvrščam med najbolj izvirne, najv-
plivnejše in najbolj presunljive filozofske knjige, kar sem jih kdaj prebral,
in jo imam za manjšo mojstrovino; zelo jo priporočam bralcem te revije.
Epistemična nepravičnost je krivica, storjena nekomu, ki je v položaju po-
znavalca, in se kaže v obliki nezaupanja, napačne interpretacije in utiša-
nja. Epistemična nepravičnost ima dve obliki: nepravičnost pričevanja in
hermenevtično nepravičnost. Do hermenevtične nepravičnosti pride ta-
krat, ko nekomu onemogočimo razlago doživljanja, tudi kadar je ta zelo
57
