Page 61 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 61
m. sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
več sprejemljive, in obupan poskus izničenja družbenih in političnih ko-
risti, doseženih v zadnjem stoletju na področju spola, rase in razreda. Kar
se mene tiče, verski fundamentalizem preprosto promovira desničarsko
agendo in se ne boji uporabiti nasilja za promocijo svoje vrste ekstremiz-
ma. Toda kar se je kot odziv nanj zgodilo v Evropi in ZDA, zavrača to
prepričanje: desničarski verski fundamentalizem so uporabili kot veter
v jadra konservativnih, tradicionalističnih in nacionalno-populističnih
strank. Paradoks, s katerim se srečujemo danes, je brez primere, saj desni-
čarski politiki, kot je Trump v ZDA ali kot so Orban, Le Penova in Salvini
v Evropi, kar najbolje izkoristijo pogosto napihnjeno grožnjo fundamen-
talistične desnice, da bi okrepili svojo desničarsko agendo. Kako lahko
izstopimo iz tega nesmiselnega, a nevarnega začaranega kroga? Morda
potrebujemo bolj radikalno politiko, pri kateri izraz »radikalen« razu-
memo v njegovem prvotnem, zgodovinskem smislu.
Kateri so najbolj pereči sodobni izzivi, s katerimi se soočajo znan-
stveniki, ki delajo na področju vprašanj, povezanih z nasilnim
ekstremizmom in političnim nasiljem na splošno?
Mislim, da je največji izziv prepričati bralce in širšo javnost, da po-
litično nasilje ni omejeno na vojna dejanja, množična streljanja ali tero-
rizem. S tem ne želim zanemariti vpliva ali resnosti teh ponavljajočih se
dogodkov, toda po navadi monopolizirajo predstavo javnosti o nasilju, s
čimer tvegamo, da druge vrste nasilja ostajajo neopažene.
Kot sem že omenil, je dandanes moderna država največji povzroči-
telj političnega nasilja. Včasih so dejanja države tako skrajna, tako neza-
slišana, da vzbudijo splošno obsojanje: kolonializem in apartheid sta oči-
tna primera. Vendar so manj ekstremne oblike državnega nasilja lahko
prav tako smrtonosne. Nasilni, neusmiljeni odzivi državnih organov na
kritike njihove politike so običajna praksa v Evropi in drugje ter so ve-
dno bolj smrtonosni od dejanj disidentov, kot na primer lahko trenu-
tno vidimo v Hongkongu. Kljub temu je najučinkovitejši način, da dr-
žava izvaja nasilje proti svojim državljanom, zakonodaja. Naj gre za novo
določene drastične omejitve splava, kot v primeru Alabame in Georgie
v ZDA, za naraščajoče omejitve prihoda beguncev, kot v primeru Italije,
ali za neukrepanje v zvezi z izrednimi razmerami na področju okolja, je
sodobna država kraj, kjer bi morali iskati primere nasilnega ekstremiz-
ma in političnega nasilja.
Vendar je nasilni ekstremizem s strani države ali drugih političnih
akterjev mogoč le, če v civilni družbi obstaja tiho soglasje večine ljudi.
Izziv je v tem, da ljudje spoznamo, v kolikšni meri smo vsi neposredno ali
posredno odgovorni za nasilje, ki se dogaja okoli nas. Najbolj elegantno in
59
več sprejemljive, in obupan poskus izničenja družbenih in političnih ko-
risti, doseženih v zadnjem stoletju na področju spola, rase in razreda. Kar
se mene tiče, verski fundamentalizem preprosto promovira desničarsko
agendo in se ne boji uporabiti nasilja za promocijo svoje vrste ekstremiz-
ma. Toda kar se je kot odziv nanj zgodilo v Evropi in ZDA, zavrača to
prepričanje: desničarski verski fundamentalizem so uporabili kot veter
v jadra konservativnih, tradicionalističnih in nacionalno-populističnih
strank. Paradoks, s katerim se srečujemo danes, je brez primere, saj desni-
čarski politiki, kot je Trump v ZDA ali kot so Orban, Le Penova in Salvini
v Evropi, kar najbolje izkoristijo pogosto napihnjeno grožnjo fundamen-
talistične desnice, da bi okrepili svojo desničarsko agendo. Kako lahko
izstopimo iz tega nesmiselnega, a nevarnega začaranega kroga? Morda
potrebujemo bolj radikalno politiko, pri kateri izraz »radikalen« razu-
memo v njegovem prvotnem, zgodovinskem smislu.
Kateri so najbolj pereči sodobni izzivi, s katerimi se soočajo znan-
stveniki, ki delajo na področju vprašanj, povezanih z nasilnim
ekstremizmom in političnim nasiljem na splošno?
Mislim, da je največji izziv prepričati bralce in širšo javnost, da po-
litično nasilje ni omejeno na vojna dejanja, množična streljanja ali tero-
rizem. S tem ne želim zanemariti vpliva ali resnosti teh ponavljajočih se
dogodkov, toda po navadi monopolizirajo predstavo javnosti o nasilju, s
čimer tvegamo, da druge vrste nasilja ostajajo neopažene.
Kot sem že omenil, je dandanes moderna država največji povzroči-
telj političnega nasilja. Včasih so dejanja države tako skrajna, tako neza-
slišana, da vzbudijo splošno obsojanje: kolonializem in apartheid sta oči-
tna primera. Vendar so manj ekstremne oblike državnega nasilja lahko
prav tako smrtonosne. Nasilni, neusmiljeni odzivi državnih organov na
kritike njihove politike so običajna praksa v Evropi in drugje ter so ve-
dno bolj smrtonosni od dejanj disidentov, kot na primer lahko trenu-
tno vidimo v Hongkongu. Kljub temu je najučinkovitejši način, da dr-
žava izvaja nasilje proti svojim državljanom, zakonodaja. Naj gre za novo
določene drastične omejitve splava, kot v primeru Alabame in Georgie
v ZDA, za naraščajoče omejitve prihoda beguncev, kot v primeru Italije,
ali za neukrepanje v zvezi z izrednimi razmerami na področju okolja, je
sodobna država kraj, kjer bi morali iskati primere nasilnega ekstremiz-
ma in političnega nasilja.
Vendar je nasilni ekstremizem s strani države ali drugih političnih
akterjev mogoč le, če v civilni družbi obstaja tiho soglasje večine ljudi.
Izziv je v tem, da ljudje spoznamo, v kolikšni meri smo vsi neposredno ali
posredno odgovorni za nasilje, ki se dogaja okoli nas. Najbolj elegantno in
59
