Page 67 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 67
šulc in a. bučar ručman ■ šola in medvrstniško nasilje v sloveniji: metaanaliza
psihično, socialno ali odnosno (socialno izločanje in manipulacije), eko-
nomsko (vključuje materialno oškodovanje žrtve in/ali pridobitev kori-
sti za storilca), kibernetsko (uporaba informacijsko komunikacijske teh-
nologije) in spolno nasilje (Boske in Osanloo, 2015; Bučar Ručman, 2004;
Lešnik Mugnaioni in drugi, 2009; Posinc in Košir, 2016; Pušnik, 2012).
Različne oblike nasilja so lahko očitne in lažje prepoznane, medtem
ko so druge bolj subtilne, posredne, vendar nič manj škodljive za žrtve.
Negativne posledice, ki so lahko dolgotrajne in tudi skrajne, so vzrok, da
se tem pojavom namenja veliko pozornosti ter prizadeva za prepoznava-
nje, zaznavanje, preprečevanje in pomoč žrtvam medvrstniškega nasilja.
Pred skoraj dvema desetletjema je Dekleva (2001) zapisal, da je eno prvih
razprav o medvrstniškem nasilju v slovenskem prostoru spremljalo prese-
nečenje ob problematiziranju tega pojava, ki se ga je takrat razumelo kot
normalnega, vsakodnevnega in celo sprejemljivega. Takrat so bile razme-
re drugačne, upamo pa si trditi, da se je stanje – vsaj, kar zadeva prepre-
čevanje, ozaveščanje in ukrepanje (ne pa tudi raziskovanje tega pojava) –
kasneje še dodatno izboljšalo. Tako se danes (še) bolj zavedamo posledic
takšnega ravnanja. To se kaže v številnih programih in aktivnostih za od-
krivanje in preprečevanje medvrstniškega nasilja, v eksplicitnem zapisu te
oblike nasilja v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zati-
ranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (v času pisanja prispevka je bilo
besedilo resolucije sprejeto na Vladi RS in poslano v obravnavo v Državni
zbor RS). Ravno zavedanje skrajnih in obsežnih posledic medvrstniškega
nasilja ter želja po prevenciji sta vodila slovensko policijo in Ministrstvo za
izobraževanje, znanost in šport, da so skupaj z Evropsko komisijo v sklopu
programa Structural Reform Support Service (SRSS) pričeli izvajati pro-
jekt Preventing bullying and reducing violence among minors in Slovenia
(2018-2020).2
Medvrstniško nasilje v prvi vrsti in najbolj neposredno prizadene žr-
tve. Poleg neposredno zadanih fizičnih poškodb prihaja do psihičnih, psi-
hosocialnih in psihosomatskih težav, depresije, nižje samopodobe, posle-
dično težjega vključevanja v družbo in težav v posameznikovem osebnem
razvoju in nadaljnjem življenju (Bučar Ručman in drugi, 2004; Cvek in
Pšunder, 2013; Cross, Lester in Barnes, 2015; Graham, 2016; Moore in
drugi, 2017; Pušnik, 2012; Smith, 2016). Poleg otrok, ki so že zaradi oseb-
nostne in fizične šibkosti bolj nagnjeni k viktimizaciji (Lešnik Mugnaioni
in drugi, 2009), so žrtve medvrstniškega nasilja praviloma »drugačni«,
socialno izključeni zaradi lastnosti, ki so same po sebi trivialne in pred-
stavljajo zgolj odstopanje od večinske skupine otrok (npr. način oblačenja,
2 Oba avtorja tega prispevka sodelujeta pri izvajanju tega projekta.
65
psihično, socialno ali odnosno (socialno izločanje in manipulacije), eko-
nomsko (vključuje materialno oškodovanje žrtve in/ali pridobitev kori-
sti za storilca), kibernetsko (uporaba informacijsko komunikacijske teh-
nologije) in spolno nasilje (Boske in Osanloo, 2015; Bučar Ručman, 2004;
Lešnik Mugnaioni in drugi, 2009; Posinc in Košir, 2016; Pušnik, 2012).
Različne oblike nasilja so lahko očitne in lažje prepoznane, medtem
ko so druge bolj subtilne, posredne, vendar nič manj škodljive za žrtve.
Negativne posledice, ki so lahko dolgotrajne in tudi skrajne, so vzrok, da
se tem pojavom namenja veliko pozornosti ter prizadeva za prepoznava-
nje, zaznavanje, preprečevanje in pomoč žrtvam medvrstniškega nasilja.
Pred skoraj dvema desetletjema je Dekleva (2001) zapisal, da je eno prvih
razprav o medvrstniškem nasilju v slovenskem prostoru spremljalo prese-
nečenje ob problematiziranju tega pojava, ki se ga je takrat razumelo kot
normalnega, vsakodnevnega in celo sprejemljivega. Takrat so bile razme-
re drugačne, upamo pa si trditi, da se je stanje – vsaj, kar zadeva prepre-
čevanje, ozaveščanje in ukrepanje (ne pa tudi raziskovanje tega pojava) –
kasneje še dodatno izboljšalo. Tako se danes (še) bolj zavedamo posledic
takšnega ravnanja. To se kaže v številnih programih in aktivnostih za od-
krivanje in preprečevanje medvrstniškega nasilja, v eksplicitnem zapisu te
oblike nasilja v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zati-
ranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (v času pisanja prispevka je bilo
besedilo resolucije sprejeto na Vladi RS in poslano v obravnavo v Državni
zbor RS). Ravno zavedanje skrajnih in obsežnih posledic medvrstniškega
nasilja ter želja po prevenciji sta vodila slovensko policijo in Ministrstvo za
izobraževanje, znanost in šport, da so skupaj z Evropsko komisijo v sklopu
programa Structural Reform Support Service (SRSS) pričeli izvajati pro-
jekt Preventing bullying and reducing violence among minors in Slovenia
(2018-2020).2
Medvrstniško nasilje v prvi vrsti in najbolj neposredno prizadene žr-
tve. Poleg neposredno zadanih fizičnih poškodb prihaja do psihičnih, psi-
hosocialnih in psihosomatskih težav, depresije, nižje samopodobe, posle-
dično težjega vključevanja v družbo in težav v posameznikovem osebnem
razvoju in nadaljnjem življenju (Bučar Ručman in drugi, 2004; Cvek in
Pšunder, 2013; Cross, Lester in Barnes, 2015; Graham, 2016; Moore in
drugi, 2017; Pušnik, 2012; Smith, 2016). Poleg otrok, ki so že zaradi oseb-
nostne in fizične šibkosti bolj nagnjeni k viktimizaciji (Lešnik Mugnaioni
in drugi, 2009), so žrtve medvrstniškega nasilja praviloma »drugačni«,
socialno izključeni zaradi lastnosti, ki so same po sebi trivialne in pred-
stavljajo zgolj odstopanje od večinske skupine otrok (npr. način oblačenja,
2 Oba avtorja tega prispevka sodelujeta pri izvajanju tega projekta.
65
