Page 58 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 58
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
kršitev človekovih pravic. Za izpolnitev svoje dolžnosti imajo zakonoda-
jalci na voljo dve povsem različni strategiji. Ena je namestitev oborože-
nih varnostnikov v polni pripravljenosti v vsako šolo v Ameriki in morda
celo oboroževanje učiteljev. To je, odkrito rečeno, absurdno in bi pro-
stor učenja ter igranja spremenilo v vojaško in potencialno vojno obmo-
čje. Alternativna strategija je prisluhniti preživelim teh pokolov in storiti
najbolj logično stvar v trenutnih okoliščinah: zmanjšati, če že ne odpravi-
ti, dostop do orožja, začenši z avtomatskim orožjem, in vzpostaviti strožja
pravila glede tega, kdo lahko kupi potencialno smrtonosno orožje. To bi
bilo enostavno, hitro in razmeroma poceni.
Kadar je smrt otroka mogoče preprečiti, je vztrajanje v zmoti pravo
grozodejstvo. Naša največja zmota je, da vedno iščemo krivdo v nepredsta-
vljivih, nepredvidljivih dejanjih posameznih storilcev nasilja, ki so izpo-
stavljeni zaradi svoje podlosti, nemoralnosti in nestabilnosti. Dokler lju-
dje ne bodo spoznali, da za vsako tragedijo stoji kolektivna odgovornost,
se ne bo spremenilo nič in umrlo bo še več otrok.
Zadnjih nekaj desetletij se mediji in širša javnost vse bolj zave-
dajo različnih oblik nasilja. Kateri dejavniki so prispevali k večji
ozaveščenosti? Ali poleg »praktičnih« obstajajo kakšni pojmovni
problemi, na katere moramo biti pozorni?
To, da se mediji in širša javnost vse bolj zavedajo različnih oblik nasi-
lja, je zgolj domneva. Sam nisem tako prepričan. Naj navedem dva razloga,
zaradi katerih menim, da se še vedno ne zavedamo dovolj različnih oblik
nasilja, njihovega pomena in vpliva.
Prvič, gre za problem vse večje normalizacije nasilja. Skoraj nemo-
goče se je izogniti pogosto zelo podrobnemu, nazornemu prikazu nasi-
lja, in to od najzgodnejših let naprej. Pri tem nosi veliko odgovornost za-
bavna industrija. Vzemimo, na primer, številne filme o superjunakih, ki
temeljijo na stripih Marvel ali DC Comics ali celo na še vedno aktualni
sagi Vojna zvezd. Ti filmi so namenjeni mlademu občinstvu in v vsakem
filmu je ubitih več sto ljudi, če ne več. Ocenili so, na primer, da sta bili v
filmski trilogiji Vojna zvezd ubiti več kot 2 milijardi ljudi oziroma, na-
tančneje, več kot 2.005.645.868. To pomeni veliko nasilja. V značilnem
prizoru naš junak ali superjunak ustreli ali zabode negativca, ki v trenut-
ku pade na tla, pogosto v tišini in brez očitnih znakov nelagodja, in preide
na uboj naslednjega negativca. Da je tako nasilje sprejemljivo za mlajše ob-
činstvo, velja pravilo, ki v filmu ne dovoljuje prikaza krvi. Tako Britanski
odbor za filmsko klasifikacijo (BBFC), neodvisni regulator, poda nasle-
dnje smernice za filme, ki so razvrščeni kot neprimerni za otroke, mlajše
od 12 let: »Nasilje: v filmu je lahko prikazano zmerno nasilje, vendar brez
56
kršitev človekovih pravic. Za izpolnitev svoje dolžnosti imajo zakonoda-
jalci na voljo dve povsem različni strategiji. Ena je namestitev oborože-
nih varnostnikov v polni pripravljenosti v vsako šolo v Ameriki in morda
celo oboroževanje učiteljev. To je, odkrito rečeno, absurdno in bi pro-
stor učenja ter igranja spremenilo v vojaško in potencialno vojno obmo-
čje. Alternativna strategija je prisluhniti preživelim teh pokolov in storiti
najbolj logično stvar v trenutnih okoliščinah: zmanjšati, če že ne odpravi-
ti, dostop do orožja, začenši z avtomatskim orožjem, in vzpostaviti strožja
pravila glede tega, kdo lahko kupi potencialno smrtonosno orožje. To bi
bilo enostavno, hitro in razmeroma poceni.
Kadar je smrt otroka mogoče preprečiti, je vztrajanje v zmoti pravo
grozodejstvo. Naša največja zmota je, da vedno iščemo krivdo v nepredsta-
vljivih, nepredvidljivih dejanjih posameznih storilcev nasilja, ki so izpo-
stavljeni zaradi svoje podlosti, nemoralnosti in nestabilnosti. Dokler lju-
dje ne bodo spoznali, da za vsako tragedijo stoji kolektivna odgovornost,
se ne bo spremenilo nič in umrlo bo še več otrok.
Zadnjih nekaj desetletij se mediji in širša javnost vse bolj zave-
dajo različnih oblik nasilja. Kateri dejavniki so prispevali k večji
ozaveščenosti? Ali poleg »praktičnih« obstajajo kakšni pojmovni
problemi, na katere moramo biti pozorni?
To, da se mediji in širša javnost vse bolj zavedajo različnih oblik nasi-
lja, je zgolj domneva. Sam nisem tako prepričan. Naj navedem dva razloga,
zaradi katerih menim, da se še vedno ne zavedamo dovolj različnih oblik
nasilja, njihovega pomena in vpliva.
Prvič, gre za problem vse večje normalizacije nasilja. Skoraj nemo-
goče se je izogniti pogosto zelo podrobnemu, nazornemu prikazu nasi-
lja, in to od najzgodnejših let naprej. Pri tem nosi veliko odgovornost za-
bavna industrija. Vzemimo, na primer, številne filme o superjunakih, ki
temeljijo na stripih Marvel ali DC Comics ali celo na še vedno aktualni
sagi Vojna zvezd. Ti filmi so namenjeni mlademu občinstvu in v vsakem
filmu je ubitih več sto ljudi, če ne več. Ocenili so, na primer, da sta bili v
filmski trilogiji Vojna zvezd ubiti več kot 2 milijardi ljudi oziroma, na-
tančneje, več kot 2.005.645.868. To pomeni veliko nasilja. V značilnem
prizoru naš junak ali superjunak ustreli ali zabode negativca, ki v trenut-
ku pade na tla, pogosto v tišini in brez očitnih znakov nelagodja, in preide
na uboj naslednjega negativca. Da je tako nasilje sprejemljivo za mlajše ob-
činstvo, velja pravilo, ki v filmu ne dovoljuje prikaza krvi. Tako Britanski
odbor za filmsko klasifikacijo (BBFC), neodvisni regulator, poda nasle-
dnje smernice za filme, ki so razvrščeni kot neprimerni za otroke, mlajše
od 12 let: »Nasilje: v filmu je lahko prikazano zmerno nasilje, vendar brez
56
