Page 57 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 57
m. sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
in številnih družbenih omrežij, ki jih množično uporabljajo najstniki.
Naraščajoča stopnja samomorov med učenci pa je le vrh ledene gore.
Nasilje učencev do učiteljev je prav tako v porastu. Po podatkih ame-
riškega ministrstva za izobraževanje je v ZDA med 2011 in 2012 približno
9 % učiteljev poročalo, da so fizično ogroženi, 5 % pa, da so v šoli dožive-
li fizični napad. Od leta 1997 do 2001 je bilo zoper učitelje storjenih 1,3
milijona kaznivih dejanj (vključno s 473.000 nasilnimi zločini). Nasilno
vzdušje v šolah prispeva k temu, da se mnogi učitelji odločijo opustiti ta
poklic. Iz šol po Veliki Britaniji naj bi po manj kot dveh letih odšel pribli-
žno vsak peti učitelj (18 %).
Značilnosti nasilja učiteljev do učencev se od 19. stoletja dalje spre-
minjajo, vendar ta oblika nasilja ni povsem izginila. V večini civiliziranih
držav palice ne uporabljajo več, še vedno pa določene skupine otrok s stra-
ni učiteljev namerno ali nenamerno doživljajo nasilje. Zaskrbljujoča je ne-
zmožnost, nesposobnost oziroma nepripravljenost učiteljev na sodelova-
nje z učenci z motnjami v telesnem, kognitivnem ali duševnem razvoju.
Otroke iz etničnih manjšin se pogosto obravnava drugače kot druge otro-
ke. Poleg tega številne šole še vedno nočejo sprejeti učencev iz skupnosti
LGBT+.
In za konec: šole so pogosto prizorišče grozljivih nasilnih dejanj.
Šolski pokoli so ponavljajoča se tema v mednarodnih novicah in človek se
vpraša, ali država stori dovolj za zaščito otrok in učiteljev pred takšnimi
katastrofami. Aprila 2018 sem po množičnem streljanju v šoli na Floridi
za RTÉ Brainstorm napisal prispevek z naslovom Are School Shootings a
Human Rights Issue? V njem zavrnem standardni odziv politike na tovr-
stne tragedije, ki jih pripisuje »čistemu zlu« in skorumpirani, zli naravi
storilcev. Trdim, da je v tem kontekstu vsakršno sklicevanje na zlo neko-
ristno, celo zavajajoče. Če je nasilje sistematično, ponavljajoče se in stalno,
kot so običajno množična streljanja v šolah v ZDA, gre za težavo struk-
turne narave. Posamezniki niso nedolžni, vendar posameznik lahko de-
luje samo znotraj sistema. Kadar gre za strukturno nasilje, je odgovornost
kolektivna, ne osebna. Namesto da bi opozarjali na zlo znotraj človeka ali
na njegove duševne in moralne pomanjkljivosti, je mogoče uporabiti dru-
gačen pristop.
Tretji člen Konvencije o otrokovih pravicah določa, da morajo biti pri
upravnih in zakonodajnih organih v prvi vrsti najboljši interesi otroka. 19.
člen pravi, da »države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne zakonodajne,
upravne, socialne in izobraževalne ukrepe za zaščito otroka pred vsemi
oblikami fizičnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab«. Primarni
naslovniki človekovih pravic so vlade po svetu in njihovi izvoljeni politi-
ki, zato neizpolnjevanje specifičnih dolžnosti za imetnike pravic pomeni
55
in številnih družbenih omrežij, ki jih množično uporabljajo najstniki.
Naraščajoča stopnja samomorov med učenci pa je le vrh ledene gore.
Nasilje učencev do učiteljev je prav tako v porastu. Po podatkih ame-
riškega ministrstva za izobraževanje je v ZDA med 2011 in 2012 približno
9 % učiteljev poročalo, da so fizično ogroženi, 5 % pa, da so v šoli dožive-
li fizični napad. Od leta 1997 do 2001 je bilo zoper učitelje storjenih 1,3
milijona kaznivih dejanj (vključno s 473.000 nasilnimi zločini). Nasilno
vzdušje v šolah prispeva k temu, da se mnogi učitelji odločijo opustiti ta
poklic. Iz šol po Veliki Britaniji naj bi po manj kot dveh letih odšel pribli-
žno vsak peti učitelj (18 %).
Značilnosti nasilja učiteljev do učencev se od 19. stoletja dalje spre-
minjajo, vendar ta oblika nasilja ni povsem izginila. V večini civiliziranih
držav palice ne uporabljajo več, še vedno pa določene skupine otrok s stra-
ni učiteljev namerno ali nenamerno doživljajo nasilje. Zaskrbljujoča je ne-
zmožnost, nesposobnost oziroma nepripravljenost učiteljev na sodelova-
nje z učenci z motnjami v telesnem, kognitivnem ali duševnem razvoju.
Otroke iz etničnih manjšin se pogosto obravnava drugače kot druge otro-
ke. Poleg tega številne šole še vedno nočejo sprejeti učencev iz skupnosti
LGBT+.
In za konec: šole so pogosto prizorišče grozljivih nasilnih dejanj.
Šolski pokoli so ponavljajoča se tema v mednarodnih novicah in človek se
vpraša, ali država stori dovolj za zaščito otrok in učiteljev pred takšnimi
katastrofami. Aprila 2018 sem po množičnem streljanju v šoli na Floridi
za RTÉ Brainstorm napisal prispevek z naslovom Are School Shootings a
Human Rights Issue? V njem zavrnem standardni odziv politike na tovr-
stne tragedije, ki jih pripisuje »čistemu zlu« in skorumpirani, zli naravi
storilcev. Trdim, da je v tem kontekstu vsakršno sklicevanje na zlo neko-
ristno, celo zavajajoče. Če je nasilje sistematično, ponavljajoče se in stalno,
kot so običajno množična streljanja v šolah v ZDA, gre za težavo struk-
turne narave. Posamezniki niso nedolžni, vendar posameznik lahko de-
luje samo znotraj sistema. Kadar gre za strukturno nasilje, je odgovornost
kolektivna, ne osebna. Namesto da bi opozarjali na zlo znotraj človeka ali
na njegove duševne in moralne pomanjkljivosti, je mogoče uporabiti dru-
gačen pristop.
Tretji člen Konvencije o otrokovih pravicah določa, da morajo biti pri
upravnih in zakonodajnih organih v prvi vrsti najboljši interesi otroka. 19.
člen pravi, da »države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne zakonodajne,
upravne, socialne in izobraževalne ukrepe za zaščito otroka pred vsemi
oblikami fizičnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab«. Primarni
naslovniki človekovih pravic so vlade po svetu in njihovi izvoljeni politi-
ki, zato neizpolnjevanje specifičnih dolžnosti za imetnike pravic pomeni
55
