Page 56 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 56
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
za »poškodovan«, doživi »razkol med preteklostjo in sedanjostjo«, kako
je bil njen svet »porušen« in »uničen«, kako lahko nasilno dejanje pre-
kine povezavo med jazom in ostalim človeštvom. Na koncu nam avtorica
(2002: 110) pove, da nasilje uničuje jaz: »Uničilo je popolnoma dobro, ne-
dotaknjeno življenje.« Jezik, ki ga uporablja, je natančen in zgovoren: da
bi lahko nekaj uničili, mora to najprej obstajati kot nedotaknjeno. Ravno
ta pojem, da je nekaj nezlomljeno ali nedotaknjeno, poskuša zajeti pojmo-
vanje nasilja kot kršitve integritete. Pred nastopom nasilja imamo fizično
(telesno) in duševno (psihološko) integriteto, nekateri bi rekli, da imamo
tudi duhovno integriteto. Menim, da je z nasilnim dejanjem ta integrite-
ta kršena.
Zdaj pa malce bolj »praktično« vprašanje: nasilje je vztrajen
problem tudi v šolah (zlasti v ZDA). Odzivi na to težavo so bili
različni, na primer v obliki politike »ničelne tolerance«, kar pa
je sprožilo številne empirične in pojmovne težave. Kaj so po va-
šem mnenju najbolj pereči izzivi, bodisi empirični bodisi pojmov-
ni, povezani z nasiljem v izobraževalnih ustanovah?
Nasilje v šolah ima dolgo, zapleteno zgodovino. V 19. stoletju je bilo
uvedeno obvezno šolanje, da bi otroke najprej ukrotilo, nato pa jih uspo-
sobilo. Šole so takrat predstavljale rešitev za vse večji problem drobnega
uličnega kriminala, njihov namen pa je bil, da bi se mali prestopniki izo-
gnili življenju na ulici. Šole so bile seveda izjemno nasilne ustanove, kjer
so otroke trpinčili in poniževali. Na Irskem je bila telesna kazen v šolah
od leta 1982 domnevno prepovedana, vendar je šele leta 1996 postala ka-
znivo dejanje. Metode telesnega kaznovanja, ki so se uporabljale v irskih
šolah, so vključevale usnjen pas, palico, ravnilo, noge pohištva in veje dre-
ves. Zelo podobno je v Veliki Britaniji, kjer je prepoved telesnega kaznova-
nja v britanskih državnih šolah začela veljati leta 1986, v zasebnih, plačlji-
vih šolah v Angliji in Walesu šele leta 1998, na Škotskem šele leta 2000, na
Severnem Irskem pa šele leta 2003. Neverjetno je, da je v devetnajstih zve-
znih državah v ZDA v nekaterih šolah uporaba telesne kazni za disciplini-
ranje otrok še vedno dovoljena.
Toda nasilje, ki smo mu danes priča v šolah, je (večinoma) drugač-
ne vrste in obsega štiri različne oblike: nasilje med učenci, nasilje učen-
cev do učiteljev, nasilje učiteljev do učencev in nasilje tujcev do učencev in
otrok zunaj šole. Prva oblika nasilja, in sicer tista med učenci, je bolj kom-
pleksna, kot si morda mislimo. Medtem ko je največ pozornosti deležno
fizično nasilje, je psihološko nasilje v obliki ustrahovanja v šolah doseglo
skoraj epidemične razsežnosti, še posebno od pojava pametnih telefonov
54
za »poškodovan«, doživi »razkol med preteklostjo in sedanjostjo«, kako
je bil njen svet »porušen« in »uničen«, kako lahko nasilno dejanje pre-
kine povezavo med jazom in ostalim človeštvom. Na koncu nam avtorica
(2002: 110) pove, da nasilje uničuje jaz: »Uničilo je popolnoma dobro, ne-
dotaknjeno življenje.« Jezik, ki ga uporablja, je natančen in zgovoren: da
bi lahko nekaj uničili, mora to najprej obstajati kot nedotaknjeno. Ravno
ta pojem, da je nekaj nezlomljeno ali nedotaknjeno, poskuša zajeti pojmo-
vanje nasilja kot kršitve integritete. Pred nastopom nasilja imamo fizično
(telesno) in duševno (psihološko) integriteto, nekateri bi rekli, da imamo
tudi duhovno integriteto. Menim, da je z nasilnim dejanjem ta integrite-
ta kršena.
Zdaj pa malce bolj »praktično« vprašanje: nasilje je vztrajen
problem tudi v šolah (zlasti v ZDA). Odzivi na to težavo so bili
različni, na primer v obliki politike »ničelne tolerance«, kar pa
je sprožilo številne empirične in pojmovne težave. Kaj so po va-
šem mnenju najbolj pereči izzivi, bodisi empirični bodisi pojmov-
ni, povezani z nasiljem v izobraževalnih ustanovah?
Nasilje v šolah ima dolgo, zapleteno zgodovino. V 19. stoletju je bilo
uvedeno obvezno šolanje, da bi otroke najprej ukrotilo, nato pa jih uspo-
sobilo. Šole so takrat predstavljale rešitev za vse večji problem drobnega
uličnega kriminala, njihov namen pa je bil, da bi se mali prestopniki izo-
gnili življenju na ulici. Šole so bile seveda izjemno nasilne ustanove, kjer
so otroke trpinčili in poniževali. Na Irskem je bila telesna kazen v šolah
od leta 1982 domnevno prepovedana, vendar je šele leta 1996 postala ka-
znivo dejanje. Metode telesnega kaznovanja, ki so se uporabljale v irskih
šolah, so vključevale usnjen pas, palico, ravnilo, noge pohištva in veje dre-
ves. Zelo podobno je v Veliki Britaniji, kjer je prepoved telesnega kaznova-
nja v britanskih državnih šolah začela veljati leta 1986, v zasebnih, plačlji-
vih šolah v Angliji in Walesu šele leta 1998, na Škotskem šele leta 2000, na
Severnem Irskem pa šele leta 2003. Neverjetno je, da je v devetnajstih zve-
znih državah v ZDA v nekaterih šolah uporaba telesne kazni za disciplini-
ranje otrok še vedno dovoljena.
Toda nasilje, ki smo mu danes priča v šolah, je (večinoma) drugač-
ne vrste in obsega štiri različne oblike: nasilje med učenci, nasilje učen-
cev do učiteljev, nasilje učiteljev do učencev in nasilje tujcev do učencev in
otrok zunaj šole. Prva oblika nasilja, in sicer tista med učenci, je bolj kom-
pleksna, kot si morda mislimo. Medtem ko je največ pozornosti deležno
fizično nasilje, je psihološko nasilje v obliki ustrahovanja v šolah doseglo
skoraj epidemične razsežnosti, še posebno od pojava pametnih telefonov
54
