Page 55 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 55
m. sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
ali bolečino drugim. Takšno zelo ozko razumevanje nasilja je problema-
tično, saj zanemarja psihološko nasilje, na primer grožnjo z nasiljem, jav-
no poniževanje, zločin iz sovraštva ali celo zanemarjanje. Obsežna litera-
tura o nasilju v družini nas uči, da nasilje obstaja tudi tam, kjer ni nobenih
modric, in to sporočilo se širi zelo počasi. Prav tako OPN predvideva, da
bi bilo nasilje treba opredeliti z vidika storilca nasilja, pri čemer je pouda-
rek na razlogih, željah in dejanjih osebe, ki izvaja nasilje. Tudi to je zelo
problematično. Razlog, zakaj je nasilje tako velik problem, ne leži v tem,
kar nam pove o določenih ljudeh, ki so sposobni narediti neopisljive stva-
ri, ampak zaradi vpliva, ki ga ima na žrtve in preživele. Zato osebno me-
nim, da bi bilo treba nasilje opredeliti z vidika žrtve oziroma preživelega,
ne pa storilca
Nekatere od omenjenih težav z OPN je mogoče preseči s ŠPN, zato
ga je treba razumeti kot korak v pravo smer. S poudarkom na kršitvi, ki se
zgodi, ko pride do nasilja, se pozornost preusmeri s storilca na žrtev ozi-
roma preživelega. Na nasilje zdaj gledamo z drugega zornega kota: pozor-
nost je na tem, da je nekaj ali nekdo oškodovan, da je bila prekoračena
določena meja. Težava s ŠPN je, da sicer upravičeno poudarja pojem kr-
šitve, vendar nam mora povedati tudi, kaj točno se krši, ko se nasilje iz-
vaja. Standardni odgovor na to vprašanje je, da je nasilje kršitev pravic.
Takšen pristop je privlačen, vendar problematičen. Pojem pravic je zaple-
ten in sporen, zato definicija nasilja kot kršitev pravic omogoča preveč ne-
jasnosti. Poleg tega ne drži vedno, da nasilje vključuje kršitev pravic. V
sadomazohizmu nasilje obstaja, ne pa tudi kršitev pravic, če upoštevamo
ustrezno privolitev. Enako velja za nekatere športe, na primer boks ali me-
šane borilne veščine.
Verjamem, da obstaja način, kako premagati to oviro, in sicer na
»tretji način«, pri katerem pojem nasilja obravnavam kot kršitev integri-
tete, natančneje, integritete preživelega. Tu moramo biti previdni: ne mi-
slim integritete na način, kot se ta izraz uporablja v etiki kreposti, kjer
se nanaša na moralni značaj nekoga, ki ga povezujemo z nepokvarljivo-
stjo in odkritostjo. Namesto tega z integriteto preprosto mislim na nekaj,
kar je nedotaknjeno, celovito in nezlomljeno. Potrditev za moje pojmo-
vanje nasilja kot kršitev integritete je mogoče najti v eni najboljših knjig
o nasilju, kar sem jih kdaj prebral: Aftermath: Violence and the Remaking
of Self (2002) Susan Brison, ki v tej izjemni knjigi analizira vpliv na svoj
»jaz«, potem ko je preživela skoraj usoden poskus spolnega nasilja. Jezik,
ki ga uporablja, jasno kaže, da nasilja, ki ga je pretrpela, ni mogoče prepro-
sto omejiti na telesno škodo oziroma poškodbe, ki jih je utrpela. Namesto
tega je najbolj očitna kršitev njene celovitosti v vseh njenih oblikah. Svojo
izkušnjo osebe, ki je preživela nasilje, poskuša razumeti tako, da jaz označi
53
ali bolečino drugim. Takšno zelo ozko razumevanje nasilja je problema-
tično, saj zanemarja psihološko nasilje, na primer grožnjo z nasiljem, jav-
no poniževanje, zločin iz sovraštva ali celo zanemarjanje. Obsežna litera-
tura o nasilju v družini nas uči, da nasilje obstaja tudi tam, kjer ni nobenih
modric, in to sporočilo se širi zelo počasi. Prav tako OPN predvideva, da
bi bilo nasilje treba opredeliti z vidika storilca nasilja, pri čemer je pouda-
rek na razlogih, željah in dejanjih osebe, ki izvaja nasilje. Tudi to je zelo
problematično. Razlog, zakaj je nasilje tako velik problem, ne leži v tem,
kar nam pove o določenih ljudeh, ki so sposobni narediti neopisljive stva-
ri, ampak zaradi vpliva, ki ga ima na žrtve in preživele. Zato osebno me-
nim, da bi bilo treba nasilje opredeliti z vidika žrtve oziroma preživelega,
ne pa storilca
Nekatere od omenjenih težav z OPN je mogoče preseči s ŠPN, zato
ga je treba razumeti kot korak v pravo smer. S poudarkom na kršitvi, ki se
zgodi, ko pride do nasilja, se pozornost preusmeri s storilca na žrtev ozi-
roma preživelega. Na nasilje zdaj gledamo z drugega zornega kota: pozor-
nost je na tem, da je nekaj ali nekdo oškodovan, da je bila prekoračena
določena meja. Težava s ŠPN je, da sicer upravičeno poudarja pojem kr-
šitve, vendar nam mora povedati tudi, kaj točno se krši, ko se nasilje iz-
vaja. Standardni odgovor na to vprašanje je, da je nasilje kršitev pravic.
Takšen pristop je privlačen, vendar problematičen. Pojem pravic je zaple-
ten in sporen, zato definicija nasilja kot kršitev pravic omogoča preveč ne-
jasnosti. Poleg tega ne drži vedno, da nasilje vključuje kršitev pravic. V
sadomazohizmu nasilje obstaja, ne pa tudi kršitev pravic, če upoštevamo
ustrezno privolitev. Enako velja za nekatere športe, na primer boks ali me-
šane borilne veščine.
Verjamem, da obstaja način, kako premagati to oviro, in sicer na
»tretji način«, pri katerem pojem nasilja obravnavam kot kršitev integri-
tete, natančneje, integritete preživelega. Tu moramo biti previdni: ne mi-
slim integritete na način, kot se ta izraz uporablja v etiki kreposti, kjer
se nanaša na moralni značaj nekoga, ki ga povezujemo z nepokvarljivo-
stjo in odkritostjo. Namesto tega z integriteto preprosto mislim na nekaj,
kar je nedotaknjeno, celovito in nezlomljeno. Potrditev za moje pojmo-
vanje nasilja kot kršitev integritete je mogoče najti v eni najboljših knjig
o nasilju, kar sem jih kdaj prebral: Aftermath: Violence and the Remaking
of Self (2002) Susan Brison, ki v tej izjemni knjigi analizira vpliv na svoj
»jaz«, potem ko je preživela skoraj usoden poskus spolnega nasilja. Jezik,
ki ga uporablja, jasno kaže, da nasilja, ki ga je pretrpela, ni mogoče prepro-
sto omejiti na telesno škodo oziroma poškodbe, ki jih je utrpela. Namesto
tega je najbolj očitna kršitev njene celovitosti v vseh njenih oblikah. Svojo
izkušnjo osebe, ki je preživela nasilje, poskuša razumeti tako, da jaz označi
53
