Page 54 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 54
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
filozofija kot disciplina še vedno neprekosljiva. Mogoče sem staromoden,
vendar se še vedno strinjam z opisom Johna Locka, ki filozofa označuje
kot »delavca nižje vrste«. V Eseju o človeškem razumu (1690) Locke pravi,
da je naloga filozofa »nekoliko čistiti in odpravljati grobljo, ki leži na poti
do spoznanja«. Groblja, ki jo ima v mislih Locke, je pojmovna zmeda in
nejasnost, nadaljuje pa pravzaprav s tem, da so sovražnik filozofije »neja-
sne in nepomembne oblike govora ter zloraba jezika«.
Ko sem začel pisati svojo knjigo Violence and Social Justice, sem si
zastavil dva cilja: prvič, da podam jasno, natančno opredelitev nasilja, in
drugič, da ocenim, če, kdaj in kako je nasilje lahko upravičeno. Takrat sem
domneval, da sta ti vprašanji ločeni in da je pojem nasilja mogoče oprede-
liti v vrednostno nevtralnem jeziku; zdaj sem v to manj prepričan. Toda
kljub vprašanju, ali je mogoče definicijo nasilja ločiti od moralnega vre-
dnotenja nasilja, ostaja dejstvo, da gre za globoko filozofska vprašanja, in
še vedno menim, da je od vseh disciplin filozofija najboljša za reševanje
teh vprašanj. Da bi se sprijaznili z utemeljitvijo nasilja, potrebujemo ozad-
je normativne in uporabne etike, morda celo metaetike, ki sta seveda veji
filozofije. Mimogrede, o utemeljitvi nasilja obstaja čudovita nova knjiga
Elizabeth Frazer in Kimberly Hutchings Can Political Violence Ever Be
Justified? (2019). Je zelo kratka, a zelo natančna in spodbudna. Toplo jo
priporočam vsem, ki jih zanima to vprašanje.
Medtem ko z »ozko« opredelitvijo nasilja tvegamo, da ne za-
jamemo različnih oblik nasilja [in nepravičnosti], je problema-
tična tudi »široka« opredelitev, in to kljub temu, da prispeva k
večjemu zavedanju v zvezi z nasiljem. Kako bi »ocenili« pred-
nosti in slabosti obeh pristopov? Ali obstaja način, kako prema-
gati to oviro?
V svoji knjigi Violence and Social Justice trdim, da razlikujemo med
ozkim (OPN) in širokim pojmovanjem nasilja (ŠPN). To razlikovanje iz-
vira iz nerešenega vprašanja v zvezi z etimologijo besede violence, pri kateri
nas latinski izraz vīs, kar pomeni sila, moč ali jakost, usmeri v dve različni
smeri: violentia, kar pomeni silovitost oziroma strastna in nenadzorovana
sila, in violare, kar pomeni kršitev oziroma kršiti. OPN poudarja nasilno
dejanje storilca nasilja, ki povzroča škodo ali bolečino, medtem ko ŠPN
daje večji poudarek na zlorabo, ki jo je utrpela žrtev ali preživela oseba na-
silja. Razlika je komaj zaznavna, toda pomembna.
OPN zajema najbolj očiten in na videz nesporen vidik nasilja, vendar
za ceno zanemarjanja drugih pomembnih razsežnosti tega pojava. Nasilje
je veliko več kot fizično dejanje, katerega cilj je namerno povzročiti škodo
52
filozofija kot disciplina še vedno neprekosljiva. Mogoče sem staromoden,
vendar se še vedno strinjam z opisom Johna Locka, ki filozofa označuje
kot »delavca nižje vrste«. V Eseju o človeškem razumu (1690) Locke pravi,
da je naloga filozofa »nekoliko čistiti in odpravljati grobljo, ki leži na poti
do spoznanja«. Groblja, ki jo ima v mislih Locke, je pojmovna zmeda in
nejasnost, nadaljuje pa pravzaprav s tem, da so sovražnik filozofije »neja-
sne in nepomembne oblike govora ter zloraba jezika«.
Ko sem začel pisati svojo knjigo Violence and Social Justice, sem si
zastavil dva cilja: prvič, da podam jasno, natančno opredelitev nasilja, in
drugič, da ocenim, če, kdaj in kako je nasilje lahko upravičeno. Takrat sem
domneval, da sta ti vprašanji ločeni in da je pojem nasilja mogoče oprede-
liti v vrednostno nevtralnem jeziku; zdaj sem v to manj prepričan. Toda
kljub vprašanju, ali je mogoče definicijo nasilja ločiti od moralnega vre-
dnotenja nasilja, ostaja dejstvo, da gre za globoko filozofska vprašanja, in
še vedno menim, da je od vseh disciplin filozofija najboljša za reševanje
teh vprašanj. Da bi se sprijaznili z utemeljitvijo nasilja, potrebujemo ozad-
je normativne in uporabne etike, morda celo metaetike, ki sta seveda veji
filozofije. Mimogrede, o utemeljitvi nasilja obstaja čudovita nova knjiga
Elizabeth Frazer in Kimberly Hutchings Can Political Violence Ever Be
Justified? (2019). Je zelo kratka, a zelo natančna in spodbudna. Toplo jo
priporočam vsem, ki jih zanima to vprašanje.
Medtem ko z »ozko« opredelitvijo nasilja tvegamo, da ne za-
jamemo različnih oblik nasilja [in nepravičnosti], je problema-
tična tudi »široka« opredelitev, in to kljub temu, da prispeva k
večjemu zavedanju v zvezi z nasiljem. Kako bi »ocenili« pred-
nosti in slabosti obeh pristopov? Ali obstaja način, kako prema-
gati to oviro?
V svoji knjigi Violence and Social Justice trdim, da razlikujemo med
ozkim (OPN) in širokim pojmovanjem nasilja (ŠPN). To razlikovanje iz-
vira iz nerešenega vprašanja v zvezi z etimologijo besede violence, pri kateri
nas latinski izraz vīs, kar pomeni sila, moč ali jakost, usmeri v dve različni
smeri: violentia, kar pomeni silovitost oziroma strastna in nenadzorovana
sila, in violare, kar pomeni kršitev oziroma kršiti. OPN poudarja nasilno
dejanje storilca nasilja, ki povzroča škodo ali bolečino, medtem ko ŠPN
daje večji poudarek na zlorabo, ki jo je utrpela žrtev ali preživela oseba na-
silja. Razlika je komaj zaznavna, toda pomembna.
OPN zajema najbolj očiten in na videz nesporen vidik nasilja, vendar
za ceno zanemarjanja drugih pomembnih razsežnosti tega pojava. Nasilje
je veliko več kot fizično dejanje, katerega cilj je namerno povzročiti škodo
52
