Page 52 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 52
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
strateški »umik v sosednji pub« pomenil novice v živo. Nemudoma sem
prenehal z delom in šel do sosednjega puba. Tam je že bila zbrana velika
množica in vsi so v popolni tišini zrli v televizijski ekran. Bil je 11. septem-
ber 2001. Opazovali smo potek najhujšega terorističnega grozodejstva v
sodobni zgodovini.
Tistega dne se spominjam takole: ko sem stal v irskem pubu in gle-
dal posnetke zrušenja Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, ni-
sem mogel dojeti, kaj gledam. Bilo je, kot da moji možgani niso hoteli ob-
delati groze, ki so jo prikazovali v živo na televiziji. Spominjam se, da sem
se skušal prepričati, da so vsi zapustili stavbo, preden je letalo trčilo vanjo,
in da bodo zagotovo vsi preživeli. Hkrati pa sem vedel, da se bo po tem
dnevu spremenilo vse.
V pubu nisem ostal dolgo; enostavno nisem mogel gledati prenosa
teh dogodkov v živo. Namesto tega sem se vrnil v pisarno, v udobje svojih
knjig in varnost svojih mislih. V tistem trenutku, ko sem zagledal gradi-
vo za svoja predavanja, sem se odločil, da zavržem vse, kar sem nameraval
učiti v novem semestru. Ko sem dva tedna pozneje spoznal novo genera-
cijo študentov, sem jim rekel, da bomo kljub temu, da se vpisali predmet
»Uvod v politično filozofijo«, delali nekaj povsem drugega od prvotno
opisanega. Povedal sem jim, da so dogodki 11. septembra tako resni, tako
zapleteni in tako pomembni, da preprosto moramo poskušati razumeti
dogodke tega dneva, ki je spremenil zgodovino. Povedal sem jim tudi, da
smo dolžni poskušati razumeti dogodke 11. septembra in da bo neprijetno,
ampak da je univerza pravi kraj za razmišljanje o političnem nasilju na rav-
ni posameznika in družbe.
Če pogledam nazaj, vsebina predmeta, ki sem jo pripravil, ni bila
zelo koherentna, bila je mešanica literature o različnih temah, vključno s
terorizmom, teorijo pravične vojne, revolucijo, državljansko nepokoršči-
no, mučenjem in strukturnim nasiljem. Ampak mislim, da je bila na nek
način smiselna. Jeseni 2001 so bila naša čustva v zvezi s političnem nasi-
ljem zelo surova, zato smo vsi čutili potrebo po temeljitem premisleku na
kolektivni ravni. Imel sem tudi veliko srečo, da si je ravno tisto leto moj
predmet izbralo veliko gostujočih študentov iz ZDA. Razprave, ki sem jih
takrat imel s študenti, niso bile vedno lahke ali pomirjujoče, toda bile so
iskrene in nujne.
Ko sem iskal knjige in članke, ki bi jih lahko ponudil študentom v
branje, sem ugotovil, da je bilo, kljub siceršnji zelo obsežni literaturi o šte-
vilnih vidikih nasilja, na področju filozofije s strani filozofov na to temo
napisanega zelo malo. Zaradi tega sem se odločil napisati knjigo Violence
and Social Justice (2007). Od leta 2001 skoraj vsako leto poučujem pred-
met o nasilju.
50
strateški »umik v sosednji pub« pomenil novice v živo. Nemudoma sem
prenehal z delom in šel do sosednjega puba. Tam je že bila zbrana velika
množica in vsi so v popolni tišini zrli v televizijski ekran. Bil je 11. septem-
ber 2001. Opazovali smo potek najhujšega terorističnega grozodejstva v
sodobni zgodovini.
Tistega dne se spominjam takole: ko sem stal v irskem pubu in gle-
dal posnetke zrušenja Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, ni-
sem mogel dojeti, kaj gledam. Bilo je, kot da moji možgani niso hoteli ob-
delati groze, ki so jo prikazovali v živo na televiziji. Spominjam se, da sem
se skušal prepričati, da so vsi zapustili stavbo, preden je letalo trčilo vanjo,
in da bodo zagotovo vsi preživeli. Hkrati pa sem vedel, da se bo po tem
dnevu spremenilo vse.
V pubu nisem ostal dolgo; enostavno nisem mogel gledati prenosa
teh dogodkov v živo. Namesto tega sem se vrnil v pisarno, v udobje svojih
knjig in varnost svojih mislih. V tistem trenutku, ko sem zagledal gradi-
vo za svoja predavanja, sem se odločil, da zavržem vse, kar sem nameraval
učiti v novem semestru. Ko sem dva tedna pozneje spoznal novo genera-
cijo študentov, sem jim rekel, da bomo kljub temu, da se vpisali predmet
»Uvod v politično filozofijo«, delali nekaj povsem drugega od prvotno
opisanega. Povedal sem jim, da so dogodki 11. septembra tako resni, tako
zapleteni in tako pomembni, da preprosto moramo poskušati razumeti
dogodke tega dneva, ki je spremenil zgodovino. Povedal sem jim tudi, da
smo dolžni poskušati razumeti dogodke 11. septembra in da bo neprijetno,
ampak da je univerza pravi kraj za razmišljanje o političnem nasilju na rav-
ni posameznika in družbe.
Če pogledam nazaj, vsebina predmeta, ki sem jo pripravil, ni bila
zelo koherentna, bila je mešanica literature o različnih temah, vključno s
terorizmom, teorijo pravične vojne, revolucijo, državljansko nepokoršči-
no, mučenjem in strukturnim nasiljem. Ampak mislim, da je bila na nek
način smiselna. Jeseni 2001 so bila naša čustva v zvezi s političnem nasi-
ljem zelo surova, zato smo vsi čutili potrebo po temeljitem premisleku na
kolektivni ravni. Imel sem tudi veliko srečo, da si je ravno tisto leto moj
predmet izbralo veliko gostujočih študentov iz ZDA. Razprave, ki sem jih
takrat imel s študenti, niso bile vedno lahke ali pomirjujoče, toda bile so
iskrene in nujne.
Ko sem iskal knjige in članke, ki bi jih lahko ponudil študentom v
branje, sem ugotovil, da je bilo, kljub siceršnji zelo obsežni literaturi o šte-
vilnih vidikih nasilja, na področju filozofije s strani filozofov na to temo
napisanega zelo malo. Zaradi tega sem se odločil napisati knjigo Violence
and Social Justice (2007). Od leta 2001 skoraj vsako leto poučujem pred-
met o nasilju.
50
