Page 51 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 51
m. sardoč ■ intervju z vittoriom bufacchijem
za družbeno nepravičnost kot pojem, ki je neodvisen oziroma ni v celoti
odvisen od teorije družbene pravičnosti. S tem mislim na delo The Faces of
Injustice (1990) Judith Shklar in Justice and the Politics of Difference (1990)
Iris Marion Young pa tudi na znano debato med Nancy Fraser in Axlom
Honnethom o identiteti, prepoznavanju in redistribuciji. Vendar se zdi,
da sodobne politične filozofije splošna teorija družbene nepravičnosti ne
zanima, temveč se o njej vedno razpravlja samo v povezavi z določenimi
vprašanji, na primer v zvezi z zgodovinsko krivico, priseljevanjem ali sve-
tovno revščino. Po mojem mnenju je značilnosti družbene nepravično-
sti treba razumeti, preden oblikujemo načela družbene pravičnosti. Ali z
drugimi besedami: družbena pravičnost je rešitev problema, problem pa
je družbena nepravičnost. Problem bi morali razumeti, preden ponudi-
mo rešitev, in prav zaradi tega potrebujemo splošno teorijo družbene ne-
pravičnosti, vendar se zdi, da se je napredek na tem področju vsaj za zdaj
ustavil.
Na presečišču nasilja in družbene nepravičnosti je treba še veliko po-
storiti. Problem na tem področju lahko ponazorimo s primerom. V za-
dnjih nekaj letih se je pojavilo veliko literature o etiki kolonializma ozi-
roma o tem, kaj je s kolonializmom narobe. K tej pomembni razpravi so
prispevali številni izjemni avtorji, med njimi Lea Ypi, Margaret Moore in
Laura Valentini. Vse navajajo močne argumente za napake kolonializma,
hkrati pa zanemarjajo njegovo nasilje, in sicer tako, da ga jemljejo za samo-
umevno in napake kolonializma iščejo drugje. Menim, da je to zavajajo-
če, saj je za razumevanje nepravičnosti kolonializma potrebno pravilno ra-
zumevanje nasilja, kot trdim v svojem članku ‚Colonialism, Injustice, and
Arbitrariness‘ v reviji Journal of Social Philosophy (2017).
Obširno ste pisali o vprašanjih, povezanih z družbeno (ne)pravič-
nostjo. Kako to, da ste se začeli zanimati za nasilje? Kaj je spod-
budilo vaše zanimanje za to področje znanstvenih raziskav?
S tem, kako sem se začel zanimati za nasilje, je povezana zanimiva
zgodba. Nekega torkovega jutra septembra 2001 sem v svoji pisarni pripra-
vljal predavanja za predmet, ki naj bi ga začel predavati konec septembra.
Predmet se je imenoval »Uvod v politično filozofijo«, učni načrt pa je bil
sestavljen iz dokaj običajnega nabora ključnih akterjev iz zgodovine poli-
tične misli (Hobbes, Locke, J. S. Mill, Marx) in ključnih pojmov politič-
ne filozofije (demokracija, enakost, družbena pravičnost, izkoriščanje, pa-
triarhalnost). Nenadoma pa je na vrata potrkala kolegica Dolores Dooley
in mi rekla: »Tole moraš videti, pridi hitro v sosednji pub.« Leta 2001 ni-
smo imeli mobilnih telefonov in na oddelku nismo imeli televizije, zato je
49
za družbeno nepravičnost kot pojem, ki je neodvisen oziroma ni v celoti
odvisen od teorije družbene pravičnosti. S tem mislim na delo The Faces of
Injustice (1990) Judith Shklar in Justice and the Politics of Difference (1990)
Iris Marion Young pa tudi na znano debato med Nancy Fraser in Axlom
Honnethom o identiteti, prepoznavanju in redistribuciji. Vendar se zdi,
da sodobne politične filozofije splošna teorija družbene nepravičnosti ne
zanima, temveč se o njej vedno razpravlja samo v povezavi z določenimi
vprašanji, na primer v zvezi z zgodovinsko krivico, priseljevanjem ali sve-
tovno revščino. Po mojem mnenju je značilnosti družbene nepravično-
sti treba razumeti, preden oblikujemo načela družbene pravičnosti. Ali z
drugimi besedami: družbena pravičnost je rešitev problema, problem pa
je družbena nepravičnost. Problem bi morali razumeti, preden ponudi-
mo rešitev, in prav zaradi tega potrebujemo splošno teorijo družbene ne-
pravičnosti, vendar se zdi, da se je napredek na tem področju vsaj za zdaj
ustavil.
Na presečišču nasilja in družbene nepravičnosti je treba še veliko po-
storiti. Problem na tem področju lahko ponazorimo s primerom. V za-
dnjih nekaj letih se je pojavilo veliko literature o etiki kolonializma ozi-
roma o tem, kaj je s kolonializmom narobe. K tej pomembni razpravi so
prispevali številni izjemni avtorji, med njimi Lea Ypi, Margaret Moore in
Laura Valentini. Vse navajajo močne argumente za napake kolonializma,
hkrati pa zanemarjajo njegovo nasilje, in sicer tako, da ga jemljejo za samo-
umevno in napake kolonializma iščejo drugje. Menim, da je to zavajajo-
če, saj je za razumevanje nepravičnosti kolonializma potrebno pravilno ra-
zumevanje nasilja, kot trdim v svojem članku ‚Colonialism, Injustice, and
Arbitrariness‘ v reviji Journal of Social Philosophy (2017).
Obširno ste pisali o vprašanjih, povezanih z družbeno (ne)pravič-
nostjo. Kako to, da ste se začeli zanimati za nasilje? Kaj je spod-
budilo vaše zanimanje za to področje znanstvenih raziskav?
S tem, kako sem se začel zanimati za nasilje, je povezana zanimiva
zgodba. Nekega torkovega jutra septembra 2001 sem v svoji pisarni pripra-
vljal predavanja za predmet, ki naj bi ga začel predavati konec septembra.
Predmet se je imenoval »Uvod v politično filozofijo«, učni načrt pa je bil
sestavljen iz dokaj običajnega nabora ključnih akterjev iz zgodovine poli-
tične misli (Hobbes, Locke, J. S. Mill, Marx) in ključnih pojmov politič-
ne filozofije (demokracija, enakost, družbena pravičnost, izkoriščanje, pa-
triarhalnost). Nenadoma pa je na vrata potrkala kolegica Dolores Dooley
in mi rekla: »Tole moraš videti, pridi hitro v sosednji pub.« Leta 2001 ni-
smo imeli mobilnih telefonov in na oddelku nismo imeli televizije, zato je
49
