Page 50 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 50
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Kot pišete v predgovoru k svoji knjigi Violence and Social Justice,
sta »najbolj pereča problema v sodobni politični filozofiji nepra-
vičnost in nasilje«. Ali je bil pri našem razumevanju nepravično-
sti in nasilja [in njunega presečišča] v zadnjih nekaj desetletjih
dosežen kakšen napredek?
Mislim, da smo na področju nasilja dosegli nekaj napredka, manj na
področju družbene nepravičnosti in skoraj nič na presečišču nasilja in ne-
pravičnosti. Napredek, ki smo ga dosegli na področju razumevanja nasilja,
je vse večje zavedanje, da je nasilje več kot le droben kriminal ali odklon-
sko vedenje posameznikov. Največji povzročitelj nasilja na svetu ni posa-
meznik, ki se vede neprimerno, temveč sodobna država. Državno nasilje
je lahko neposredno ali posredno. Neposredno državno nasilje se pojavlja
v različnih oblikah, na primer v obliki represivnih pravnih ureditev, kot je
bil denimo apartheid v Južni Afriki oziroma je smrtna kazen ali nedavna
prepoved splava v ameriški zvezni državi Alabama, ki je splav prepoveda-
la tudi v primeru posilstva ali incesta, zaradi česar je splav postal kaznivo
dejanje, za katerega je zagrožena kazen do 99 let zapora oziroma dosmr-
tna zaporna kazen. Druge oblike neposrednega državnega nasilja vključu-
jejo državni terorizem, bodisi proti tujim državljanom bodisi proti doma-
čim, in seveda vojne.
O posrednem državnem nasilju govorimo takrat, ko država ne ukre-
pa in dopušča, da se zgodijo stvari, ki bi jih morala preprečiti. Primeri po-
srednega nasilja vključujejo nepripravljenost ameriških oblasti, da bi spre-
jele ustrezno zakonodajo o nadzoru orožja, kljub številnim strelskim
incidentom in pokolom v šolah (k temu vprašanju se bom vrnil pozneje),
ter številne primere nekaznovanja, ko se država odloči, da ne bo preisko-
vala določenih kaznivih dejanj, in tako de facto omogoča nekaznovanje.
Na primer, marsikje po svetu kljub visoki stopnji nasilja v družini ali na-
silja na podlagi spola to pogosto ostaja nekaznovano, ker se država odloči,
da ne bo izvajala že obstoječih zakonov, s čimer nasilje še naprej omogo-
ča. Statistični podatki izpred nekaj let kažejo, da ima Gvatemala eno naj-
višjih stopenj umorov žensk na svetu, UNICEF pa je leta 2011 poročal, da
sta vsak dan v povprečju ubiti dve ženski. Toda vsaj zavedanje, da je neka-
znovanost, ki jo omogoča država, nesprejemljiva, je vse večje. Organizacije
in aktivisti za človekove pravice so v zadnjih nekaj desetletjih opravili izje-
mno delo na področju ozaveščanja – pri tem ne smemo pozabiti na veliko
tveganje, ki so mu izpostavljeni –, da bi nas opomnili, da je nasilje vedno
politično, kar kaže na določen napredek pri našem razmišljanju o nasilju.
Kar se tiče družbene nepravičnosti, menim, da smo na tem področju
dosegli manjši napredek. Pred nekaj leti se je ponovno pojavilo zanimanje
48
Kot pišete v predgovoru k svoji knjigi Violence and Social Justice,
sta »najbolj pereča problema v sodobni politični filozofiji nepra-
vičnost in nasilje«. Ali je bil pri našem razumevanju nepravično-
sti in nasilja [in njunega presečišča] v zadnjih nekaj desetletjih
dosežen kakšen napredek?
Mislim, da smo na področju nasilja dosegli nekaj napredka, manj na
področju družbene nepravičnosti in skoraj nič na presečišču nasilja in ne-
pravičnosti. Napredek, ki smo ga dosegli na področju razumevanja nasilja,
je vse večje zavedanje, da je nasilje več kot le droben kriminal ali odklon-
sko vedenje posameznikov. Največji povzročitelj nasilja na svetu ni posa-
meznik, ki se vede neprimerno, temveč sodobna država. Državno nasilje
je lahko neposredno ali posredno. Neposredno državno nasilje se pojavlja
v različnih oblikah, na primer v obliki represivnih pravnih ureditev, kot je
bil denimo apartheid v Južni Afriki oziroma je smrtna kazen ali nedavna
prepoved splava v ameriški zvezni državi Alabama, ki je splav prepoveda-
la tudi v primeru posilstva ali incesta, zaradi česar je splav postal kaznivo
dejanje, za katerega je zagrožena kazen do 99 let zapora oziroma dosmr-
tna zaporna kazen. Druge oblike neposrednega državnega nasilja vključu-
jejo državni terorizem, bodisi proti tujim državljanom bodisi proti doma-
čim, in seveda vojne.
O posrednem državnem nasilju govorimo takrat, ko država ne ukre-
pa in dopušča, da se zgodijo stvari, ki bi jih morala preprečiti. Primeri po-
srednega nasilja vključujejo nepripravljenost ameriških oblasti, da bi spre-
jele ustrezno zakonodajo o nadzoru orožja, kljub številnim strelskim
incidentom in pokolom v šolah (k temu vprašanju se bom vrnil pozneje),
ter številne primere nekaznovanja, ko se država odloči, da ne bo preisko-
vala določenih kaznivih dejanj, in tako de facto omogoča nekaznovanje.
Na primer, marsikje po svetu kljub visoki stopnji nasilja v družini ali na-
silja na podlagi spola to pogosto ostaja nekaznovano, ker se država odloči,
da ne bo izvajala že obstoječih zakonov, s čimer nasilje še naprej omogo-
ča. Statistični podatki izpred nekaj let kažejo, da ima Gvatemala eno naj-
višjih stopenj umorov žensk na svetu, UNICEF pa je leta 2011 poročal, da
sta vsak dan v povprečju ubiti dve ženski. Toda vsaj zavedanje, da je neka-
znovanost, ki jo omogoča država, nesprejemljiva, je vse večje. Organizacije
in aktivisti za človekove pravice so v zadnjih nekaj desetletjih opravili izje-
mno delo na področju ozaveščanja – pri tem ne smemo pozabiti na veliko
tveganje, ki so mu izpostavljeni –, da bi nas opomnili, da je nasilje vedno
politično, kar kaže na določen napredek pri našem razmišljanju o nasilju.
Kar se tiče družbene nepravičnosti, menim, da smo na tem področju
dosegli manjši napredek. Pred nekaj leti se je ponovno pojavilo zanimanje
48
