Page 41 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 41
kodelja ■ nasilje – poskus opredelitve in upravičenja
Pozitivni odgovor na teoretično vprašanje o moralni upravičenosti
nasilja odpira dve novi vprašanji: Kaj dobrega lahko sploh pride iz nečesa,
kar je slabo? In, če predpostavimo, da je nasilje lahko moralno upravičeno:
Katere vrste nasilja so upravičene in v kolikšni meri? Buffachi nava-
ja dva argumenta, argument identitete in konsekvencialstični argument
(Bufacchi, 2007: 168).
Argument identitete
En način, s katerim lahko zagovarjamo nasilje, je ta, da predpostavimo,
da nasilje ni samo slabo, da je tako dobro kot tudi slabo. Ko hočemo to-
rej nasilje upravičiti, ga upravičujemo z njegove dobre strani. Vendar pa,
za koga je lahko nasilje dobro. Verjetno ne za žrtve nasilja. Nasilje je torej
lahko dobro le za nosilce – povzročitelje nasilja. V kakšnem smislu? Tako,
da ima povzročitelj nasilja potem o sebi dobro mnenje. Sliši se paradoksal-
no: Kako lahko nekdo preko nasilja, preko kršitve integritete neke osebe,
dobi o sebi dobro mnenje? Odgovor najdemo v t.i. argumentu identitete:
Nasilje je dobro, če je, skozi dejanje nasilja, povzročitelj zmožen ponovno
vzpostaviti svojo lastno identiteto, če je zmožen vzpostaviti se kot oseba
z neko moralno vrednostjo, ki si zasluži spoštovanje drugih. (Ibid.: 170)
Najbolj znano navedbo argumenta identitete najdemo v poročilu
Frantza Fanona o nasilju proti kolonialni moči.16 Bistvo njegovega argu-
menta je prepričanje, da kolonizacija ustvari posebno vrsto nasilja, ki se ga
lahko premaga samo z nasprotnim nasiljem. Nasilje kolonizacije je poseb-
no v tem smislu, da je tako fizično kot tudi psihološko. Fizična komponen-
ta je očitna: jemanje s silo tistega, kar po pravici pripada koloniziranim.
Poleg tega fizičnega nasilja kolonizacija povzroča tudi psihološko nasilje,
na katerega se osredotoča Fanon, ki pravi, da kolonizacija predstavlja med
kolonizatorji in koloniziranimi odnos moči. Kolonizatorji so na superior-
ni poziciji, kolonizirani pa se čutijo inferiorne, podrejene. Kolonizacija je
ponižujoča na zelo osebni ravni, saj spodkopava občutek identitete in sa-
mospoštovanja tistih, ki so kolonizirani. Zaradi tega nasilje kolonizaci-
je kliče k nasilju dekolonizacije, dekolonizacija se zavzema zato, da bi se
obstoječe razmerje moči obrnilo. Skozi ta proces dekolonizacije torej ko-
lonizirani lahko zopet vzpostavijo, utrdijo svojo identiteto in dobijo na-
zaj samospoštovanje. Ta Fanonova teza je postala zelo vplivna v Franciji
in državah s kolonialno preteklostjo. Obtožili so ga celo, da je pomembno
vplival na teroristična gibanja. Vendar pa je verjetno le kot politični realist
16 Povzeto po: Buffachi 2007: 170–171.
39
Pozitivni odgovor na teoretično vprašanje o moralni upravičenosti
nasilja odpira dve novi vprašanji: Kaj dobrega lahko sploh pride iz nečesa,
kar je slabo? In, če predpostavimo, da je nasilje lahko moralno upravičeno:
Katere vrste nasilja so upravičene in v kolikšni meri? Buffachi nava-
ja dva argumenta, argument identitete in konsekvencialstični argument
(Bufacchi, 2007: 168).
Argument identitete
En način, s katerim lahko zagovarjamo nasilje, je ta, da predpostavimo,
da nasilje ni samo slabo, da je tako dobro kot tudi slabo. Ko hočemo to-
rej nasilje upravičiti, ga upravičujemo z njegove dobre strani. Vendar pa,
za koga je lahko nasilje dobro. Verjetno ne za žrtve nasilja. Nasilje je torej
lahko dobro le za nosilce – povzročitelje nasilja. V kakšnem smislu? Tako,
da ima povzročitelj nasilja potem o sebi dobro mnenje. Sliši se paradoksal-
no: Kako lahko nekdo preko nasilja, preko kršitve integritete neke osebe,
dobi o sebi dobro mnenje? Odgovor najdemo v t.i. argumentu identitete:
Nasilje je dobro, če je, skozi dejanje nasilja, povzročitelj zmožen ponovno
vzpostaviti svojo lastno identiteto, če je zmožen vzpostaviti se kot oseba
z neko moralno vrednostjo, ki si zasluži spoštovanje drugih. (Ibid.: 170)
Najbolj znano navedbo argumenta identitete najdemo v poročilu
Frantza Fanona o nasilju proti kolonialni moči.16 Bistvo njegovega argu-
menta je prepričanje, da kolonizacija ustvari posebno vrsto nasilja, ki se ga
lahko premaga samo z nasprotnim nasiljem. Nasilje kolonizacije je poseb-
no v tem smislu, da je tako fizično kot tudi psihološko. Fizična komponen-
ta je očitna: jemanje s silo tistega, kar po pravici pripada koloniziranim.
Poleg tega fizičnega nasilja kolonizacija povzroča tudi psihološko nasilje,
na katerega se osredotoča Fanon, ki pravi, da kolonizacija predstavlja med
kolonizatorji in koloniziranimi odnos moči. Kolonizatorji so na superior-
ni poziciji, kolonizirani pa se čutijo inferiorne, podrejene. Kolonizacija je
ponižujoča na zelo osebni ravni, saj spodkopava občutek identitete in sa-
mospoštovanja tistih, ki so kolonizirani. Zaradi tega nasilje kolonizaci-
je kliče k nasilju dekolonizacije, dekolonizacija se zavzema zato, da bi se
obstoječe razmerje moči obrnilo. Skozi ta proces dekolonizacije torej ko-
lonizirani lahko zopet vzpostavijo, utrdijo svojo identiteto in dobijo na-
zaj samospoštovanje. Ta Fanonova teza je postala zelo vplivna v Franciji
in državah s kolonialno preteklostjo. Obtožili so ga celo, da je pomembno
vplival na teroristična gibanja. Vendar pa je verjetno le kot politični realist
16 Povzeto po: Buffachi 2007: 170–171.
39
