Page 44 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 44
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Če torej upravičimo določeno nasilje, ne upravičimo samo posledic tega
dejanja, ampak tudi vse predvidljive možne posledice takšnega dejanja, ki
jih to dejanje sproži. Krožna narava nasilja kaže na to, da, ko merimo ceno
nasilja, moramo vzeti v zakup tudi proces, s katerim neko dejanje nasilja
spodbudi druga dejanja nasilja, ki so lahko še hujša.
Tretji pomislek se kaže v nevarnosti, da konsekvencialističnemu ar-
gumentu oziroma načelu koristnosti dovolimo, da razveljavi, revidira naša
obstoječa načela, na primer za razločevanje dobrega in zla. Če sprejme-
mo revizijo teh konceptov, potem smo s tem lahko dopustili, da nobeno
dejanje ni imanentno zlo in kot tako prepovedano. Kajti vsa dejanja mo-
ramo ocenjevati glede na posledice, in če so te dobre, potem je to deja-
nje upravičeno, pa čeprav gre za obsodbo nedolžnega, umor ali posilstvo
(MacIntyre, 1993: 238–239).
Osnovna načela upravičenja nasilja
Kako na podlagi vsega do sedaj povedanega sploh lahko še upravičimo
nasilje? Pacifisti pravijo, da nasilja ni mogoče nikoli upravičiti, tudi za-
radi tega ne, ker, ko je enkrat nasilje dovoljeno, četudi za neko pravično
stvar, ne moremo več omejiti njegovega širjenja. Kot primer navajajo dru-
go svetovno vojno, ki je velikokrat uporabljena kot vzorčni primer upravi-
čenja nasilja, v kateri pa se je zgodilo tudi neupravičeno nasilje.19 Njihovo
stališče je seveda razumljivo, vendar pa samo na podlagi tega ne moremo
obsoditi nasilja nasploh. Tudi če rečemo, da je nasilje mogoče v principu
upravičiti, s tem še ne povemo, za katero vrsto nasilja to velja. Tisti, ki za-
govarjajo upravičenje nasilja, morajo torej razložiti, katero nasilje je lah-
ko upravičeno. Na primer: lahko rečemo, da t.i. vojna proti terorizmu, ki
se je začela po dogodkih 11. septembra 2001, lahko upraviči nekatero nasi-
lje proti teroristom, morda celo ubijanje teroristov, ne more pa upravičiti
bombardiranja nedolžnih ljudi, posiljevanja vojnih ujetnikov, mučenja…
Postaviti je torej treba neka osnovna načela, principe, na temelju katerih
bomo lahko govorili o upravičenju nasilja.
Bufacchi za izhodišče postavi temeljni princip, ki pravi, da morata
biti življenje in dostojanstvo vseh oseb ves čas spoštovana (2007: 176–184).
ljih. Velikokrat se kaže povezava med otrokom, ki je žrtev ali priča nasilja v družini, in
njegovo udeležbo v vrstniškem nasilju v šoli. Poleg tega obstaja povečano tveganje, da bo
ta otrok tudi, ko bo odrasel, izvrševal kazniva dejanja in da bo v družini, ki si jo bo sam
ustvaril, prisotno nasilje.
19 Na primer: vojaki Rdeče armade so v dvotedenski bitki za Berlin posilili okoli 130.000
žensk, 10.000 jih je naredilo samomor; problematična so tudi zavezniška bombardiranja
nemških mest. O tem glej več npr. v Garret (2005) in Lackey (2005).
42
Če torej upravičimo določeno nasilje, ne upravičimo samo posledic tega
dejanja, ampak tudi vse predvidljive možne posledice takšnega dejanja, ki
jih to dejanje sproži. Krožna narava nasilja kaže na to, da, ko merimo ceno
nasilja, moramo vzeti v zakup tudi proces, s katerim neko dejanje nasilja
spodbudi druga dejanja nasilja, ki so lahko še hujša.
Tretji pomislek se kaže v nevarnosti, da konsekvencialističnemu ar-
gumentu oziroma načelu koristnosti dovolimo, da razveljavi, revidira naša
obstoječa načela, na primer za razločevanje dobrega in zla. Če sprejme-
mo revizijo teh konceptov, potem smo s tem lahko dopustili, da nobeno
dejanje ni imanentno zlo in kot tako prepovedano. Kajti vsa dejanja mo-
ramo ocenjevati glede na posledice, in če so te dobre, potem je to deja-
nje upravičeno, pa čeprav gre za obsodbo nedolžnega, umor ali posilstvo
(MacIntyre, 1993: 238–239).
Osnovna načela upravičenja nasilja
Kako na podlagi vsega do sedaj povedanega sploh lahko še upravičimo
nasilje? Pacifisti pravijo, da nasilja ni mogoče nikoli upravičiti, tudi za-
radi tega ne, ker, ko je enkrat nasilje dovoljeno, četudi za neko pravično
stvar, ne moremo več omejiti njegovega širjenja. Kot primer navajajo dru-
go svetovno vojno, ki je velikokrat uporabljena kot vzorčni primer upravi-
čenja nasilja, v kateri pa se je zgodilo tudi neupravičeno nasilje.19 Njihovo
stališče je seveda razumljivo, vendar pa samo na podlagi tega ne moremo
obsoditi nasilja nasploh. Tudi če rečemo, da je nasilje mogoče v principu
upravičiti, s tem še ne povemo, za katero vrsto nasilja to velja. Tisti, ki za-
govarjajo upravičenje nasilja, morajo torej razložiti, katero nasilje je lah-
ko upravičeno. Na primer: lahko rečemo, da t.i. vojna proti terorizmu, ki
se je začela po dogodkih 11. septembra 2001, lahko upraviči nekatero nasi-
lje proti teroristom, morda celo ubijanje teroristov, ne more pa upravičiti
bombardiranja nedolžnih ljudi, posiljevanja vojnih ujetnikov, mučenja…
Postaviti je torej treba neka osnovna načela, principe, na temelju katerih
bomo lahko govorili o upravičenju nasilja.
Bufacchi za izhodišče postavi temeljni princip, ki pravi, da morata
biti življenje in dostojanstvo vseh oseb ves čas spoštovana (2007: 176–184).
ljih. Velikokrat se kaže povezava med otrokom, ki je žrtev ali priča nasilja v družini, in
njegovo udeležbo v vrstniškem nasilju v šoli. Poleg tega obstaja povečano tveganje, da bo
ta otrok tudi, ko bo odrasel, izvrševal kazniva dejanja in da bo v družini, ki si jo bo sam
ustvaril, prisotno nasilje.
19 Na primer: vojaki Rdeče armade so v dvotedenski bitki za Berlin posilili okoli 130.000
žensk, 10.000 jih je naredilo samomor; problematična so tudi zavezniška bombardiranja
nemških mest. O tem glej več npr. v Garret (2005) in Lackey (2005).
42
